Kazenski senat vrhovnega sodišča je potrdil obsodbo 6 let in 3 mesecev zapora odvetniku za delovno pravo, ki je terjal 225.000 evrov za zvišanje odškodnine zaradi neupravičene odpovedi, ki jo je njegovemu klientu priznalo socialno sodstvo. Odvetnik je obsojen nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe, težke vrednosti goljufije (4 leta in 3 mesece zapora in denarna kazen 7.875 evrov) in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine s strani fizične osebe (2 leti zapora in denarna kazen 6.775 evrov), stranki pa vrniti še 227.900 evrov plus interesente.
Glede na dokazana dejstva sodbe sodišča v Barceloni, potem ko jo je potrdilo katalonsko višje sodišče, je žrtev leta 2012 najela strokovne storitve obtoženega odvetnika za delo, da bi vložila tožbo zaradi nepoštenega pogodbo o odpovedi in prenehanju pogodbe zoper vaše podjetje. Sodišča - najprej socialno sodišče, nato katalonsko TSJ in nazadnje vrhovno sodišče - so potrdila nepravičnost odpovedi in podjetju naložila plačilo odškodnine v višini 202.213 evrov.
Po pravnomočni sodbi je sodišče oktobra 2015 delavcu izdalo sklep o vračilu 202.213 evrov (ki jih je podjetje odstopilo za pritožbo), ki jih je izročil odvetniku, decembra istega pa leta poravnal zainteresirane v glavnici odškodnine, ki je znašala 25.703 evra, izdal še eno pooblastilo za ta znesek v korist delavca in ga izročil odvetniku.
Toženi odvetnik je, dodaja prikaz dejstev, »ostal pri zneskih, pridobljenih s ponovnimi naročili, ki jih je izterjal neposredno ali prek drugih ali oseb, ki jim je zaupal postopek izterjave«.
Poleg tega mu je (toženec) »da bi čim bolj odložil seznanitev stranke z izterjavo v sodbi priznanih zneskov v njegovo korist, razložil vrsto procesnih peripetij, ki jih je predstavil kot ovire za plačilo, pri čemer je svoja pojasnila podkrepil z dostavo fotokopij, za katere so rekli, da so dokumenti socialnega sodišča, čeprav niso, in katerih fotokopije, ki jih je naredil on ali druga oseba na njegovo zahtevo, so se sklicevale na domnevno vložitev pritožbe. za amparo pred Ustavnim sodiščem z zadržanjem plačila zneskov do rešitve le-tega.
dovolj dokazov
Vrhovno sodišče je menilo, da je presoja primerov, ki jo je opravilo katalonsko višje sodišče, "pravilna in razumna", ko je ugotovilo, da je obdolženec prevzel oba plačilna naloga, izdana v korist njegove stranke, glede na dokazno listinsko, in kdo je bil odgovoren za ponarejanje listine, v tem primeru, saj, »ker kaznivo dejanje ponarejanja ni lastnoročno kaznivo dejanje, ni pomembno, da se je pritožnik ukvarjal z materialno pripravo fotokopij oz. če je izdelavo zaupal drugi osebi«.
„Akreditacija, da si je toženec prilastil sredstva, plačana njegovi stranki, kar dokazuje, da so dokumenti (neresnični glede na pričevanje, ki ga je na plenarnem zasedanju dal odvetnik pravosodne uprave) služili le za prikrivanje njegovega dejanja, pri čemer je trditev povsem razumna. moral biti tisti, ki je zaupal ali naslovil izdelavo fotokopij, da bi stranki utemeljil, zakaj ne bi smel izročiti sredstev,« navaja vrhovno sodišče.
Iz tega razloga zavrača pritožbo obsojenega odvetnika, razen denarne kazni, ki ustreza kaznivemu dejanju ponarejanja listin, saj je sodišče naložilo znesek (13 mesecev po stopnji 25 evrov dnevne kvote), ki je bil nad sta zahtevala tožilka in zasebna tožilka, s čimer je kršila obdolžilno načelo, za kar za to kaznivo dejanje izreka denarno kazen 9 mesecev z dnevnico 25 evrov, v preostalem delu obsodbe in izreke pa ohrani.
