Sodišče Evropske unije je razlagalo obseg pravice do počitka in to v korist delavca, ki je vedno šibka pogodbena stranka, pri čemer je opozorilo, da dnevni počitek ni del tedenskega počitka, temveč dodal k temu.
Kolikor Direktiva 2003/88 določa pravico do dnevnega počitka in pravico do tedenskega počitka v dveh različnih določbah, to pomeni, da gre za dve avtonomni pravici, ki zasledujeta različna cilja, ki v primeru dnevnega počitka, s tem ko omogočata delavca, da je odsoten iz svojega delovnega okolja za določeno število ur, ki ne smejo biti le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti delovnemu obdobju in v zvezi s tedenskim počitkom omogočiti delavcu počitek vsakih sedem dni.
Le tako je zaposlenim zagotovljeno učinkovito uživanje pravice do dnevnega počitka, priznane ne glede na trajanje tedenskega počitka.
Tudi če nacionalni predpisi določajo tedenski počitek, ki presega 35 zaporednih ur, je treba delavcu zagotoviti tudi dnevni počitek.
Če mora vsak delavec po delovnem času takoj uživati dnevni čas počitka, ne glede na to, ali temu počitku sledi delovni čas ali ne, je logično, da ko sta dnevni in tedenski počitek dodeljena sočasno, tedenski čas počitka lahko začne teči šele, ko delavec uživa v dnevnem počitku.
Trezno SEU vztraja pri ideji, da je treba, ker je delavec šibka stran v delovnem razmerju, preprečiti, da bi delodajalec s pravico do počitka omejeval njegove pravice, jih absorbiral ali kompenziral.
