Vrhovno sodišče je z nedavno sodbo obsodilo moškega, ker je zapustil kraj nesreče, ki jo je povzročil sam in pobegnil, potem ko ga je zasledovala policija. Sodniki razumejo, da je kaznivo dejanje zapustitve izvršeno, če obstaja volja do zapustitve s strani obsojenca.
Obtoženi je vozil pod vplivom alkohola in je, ko je opazil prisotnost policijskega vozila, ki je vozilo za njim, z veliko hitrostjo pobegnil v nasprotno smer, cikcak, neupoštevajoč rdeče luči na semaforju, moral nenadoma zavirati. ostala vozila na cestišču, da bi se izognila trčenju, dokler ni nenadoma zavilo v nasprotno smer in čelno trčilo v motorno kolo, pri čemer je zaradi trka spregledalo sopotnika.
Po trčenju z motornim kolesom sta obtoženec in njegov spremljevalec planila iz vozila, vsak pa je tekel v drugo smer, dokler obtoženca niso prestregli agenti Mossos d'Esquadra, ki so izvedli zasledovanje vozila.
TSJ je ugodilo kazni, ki jo je sodišče izreklo za kaznivo dejanje predrzne vožnje v idealni konkurenci dveh kaznivih dejanj umora iz hude malomarnosti in enega kaznivega dejanja poškodbe iz hude malomarnosti ter za kaznivo dejanje zapustitve kraja dogodka. nesreča v stopnji poskusa neprimernosti, z izčrpavajočo odvisnostjo od drog.
Odhod s prizorišča
V zameno za višje sodišče je relevantna fizična zapuščenost kraja, dokazana na tak način, da subjekt materialno ne more pomagati in sodelovati pri ublažitvi škode, ki jo je povzročila nesreča.
Pojasnite stavek, da bi namen zapustitve kraja dogodka, ko je to onemogočeno z dejanji tretjih oseb, pred dejansko fizično odstranitvijo vodil v začasno mesto, le relativno neprimerno in zato kaznivo; kaj pa se zgodi, če je subjekt odsoten s kraja ali se skriva poleg določenih zadev, ki se nahajajo v resnični nezmožnosti izpolnjevanja zakonsko določenih dolžnosti varstva prizadetih pravnih sredstev?
Kazenski zakonik zahteva, da povzročitelj nesreče zapusti kraj dejanskega stanja, ter a priori zahteva vsaj fizično oddaljenost od tega kraja. Vendar pa posebne razdalje ni mogoče določiti na splošno, vendar bi moralo biti prikrivanje ali zatiranje prisotnosti povzročitelja nesreče na kraju enakovredno temu, da tam ne ostane v položaju, da bi izpolnjeval dolžnosti, ki jih nalaga zgoraj navedeni 51. člen zakona o varnosti cestnega prometa.
Poleg tega je s subjektivnega vidika nujna volja, da se ga opusti in s tem krši, kot nujna posledica, dolžnost pomagati ali zahtevati pomoč žrtvam, ki jih morda živi, jim pomagati pri sodelovanju, se izogibati večje nevarnosti ali škode, vzpostaviti, kolikor je to mogoče, prometno varnost in razjasniti dejstva.
V tem primeru je obdolženec, kot je obrazložen izrek kazni, po trčenju planil iz vozila, ki ga je vozil, začel bežati, zasledovali pa so ga agenti, ki so vozilu zaradi predrzne vožnje že sledili, ne da bi ga izgubil izpred oči, po 80 ali 90 metrih oddaljenosti od kraja dogodka, zato senat razume, da se je, ko se je začelo preganjanje, dejansko oddaljil s kraja dogodka, z jasnim namenom, da tam ne ostane, v nasprotju s svojimi zakonsko naloženimi dolžnostmi, in ko je pridržan, že zapustil kraj nesreče in je torej že poškodoval varovane pravne osebe ter se s tem izneveril svoji v zakonu o varnosti cestnega prometa določeni dolžnosti državljanske solidarnosti, tako v zvezi s povzročeno nevarnostjo. oškodovancem, kakor tudi glede njihove dolžnosti izogibanja nevarnostim za druge udeležence v prometu ter sodelovanja pri pravilni rešitvi situacije, nastale s povzročitvijo prometne nesreče.
Iz tega razloga senat meni, da ga je treba obsoditi kot avtorja izvršenega kaznivega dejanja, ne pa kot poskusa.
