"Dolg umor", ki je zaznamoval poraz ETA

12. julija 1997 je večina baskovske družbe, anestezirane, samozavestne in prestrašene pred terorizmom, končno razumela, kaj je ETA. Ob dvajsetih minutah do petih popoldan se je na polju v kraju Lasarte (Guipúzcoa) Francisco Javier García Gaztelu, Txapote, s sprožilcem svoje Berette kalibra 22 skoraj s topovskim strelom vrnil v glavo Miguela Ángela Blanca, Mesto Svet ljudske stranke v mestnem svetu Ermua. Žrtev, ugrabljena 48 ur prej, je bila na kolenih, vklenjena in z zavezanimi očmi. Ure kasneje, ob zori, je umrl v bolnišnici Nuestra Señora de Aránzazu; v resnici je bil že sprejet klinično mrtev, čeprav mu je srce še vedno utripalo. Druga dva člana komandosa sta bila Irantzu Gallastegui, Amaia, in José Luis Geresta Mújika, Oker. Bila je hladna usmrtitev, neomejeno okrutna, nekatere njene podrobnosti je 25 let kasneje bolje izpustiti, ker prizadenejo občutljivost vsakega človeka. Miguel Ángel Blanco ni mislil, da ga bodo ubili, ko so ga odpeljali iz kleti, kjer je bil v ujetništvu 48 ur. Txapote je izstrelil dva strela, kot rečeno, ker je želel zagotoviti smrt mladega svetnika. V orožje ni imel preveč zaupanja, saj je že prej spodletelo pri poskusu atentata na uradnika zapora, v katerem je med drugim igral Kepa Etxebarria. Družbeni upor proti ETA Niti teroristična skupina niti njena politična veja nista vedeli, kako oceniti odziv, ki ga bo povzročilo takšno barbarstvo.Miguelu Ángelu Blancu so se teroristi približali malo pred 15.30 10. julija 1997, poleg vlak Eibar, le tri kilometre od Ermue. Z diplomo iz poslovnih ved je šel k stranki svojega podjetja in se ni pojavil v mestu. Komaj tri ure kasneje so varnostne sile, policija, civilna garda in Ertzaintza začeli mučno iskanje. Od prve minute je bilo upanje, da ga bodo našli živega, minimalno. ETA je vladi Joséja Maríe Aznarja dala rok 48 ur, da se ponovno zbere v Baskiji vsem svojim zapornikom. Če se ne bi strinjal, bi žrtev ubili. Združba je vedela, da izvršna oblast ne more popustiti izsiljevanju, tako da tehnično ne gre za "kratkotrajno ugrabitev, ampak za dolg umor", kot je to nekoč opredelil takratni generalni sekretar predsedstva Javier Zarzalejos. Nemogoča misija. Uporaba varnostnih sil je bila največja, kar je bilo mogoče, vendar nekateri najvišji menedžerji naprave, s katerimi se je posvetoval ABC, zagotavljajo, da »je bilo zaradi preiskave nemogoče najti njegovo bivališče; edina možnost bo, da se zgodi naključje, da je nekdo videl nekaj nenavadnega in to prijavil ali da so člani ETA to zaznali v eni najpomembnejših cestnih zapor, ki so bile aktivirane. 48 ur je bilo neumorno garanih, aktivirani so bili vsi zaupniki in vsi prisluhi, zaprošena je bila tehnična pomoč ZDA in izčrpane so bile vse možnosti za izpustitev, ne da bi seveda podlegli terorističnemu izsiljevanju, kar bi jaz bil samomorilski. "Operacija Ortege Lare je le nekaj dni pred tem pokazala, da je policijska pot zadostovala za konec ETA," vztrajajo zaprošeni viri, ki zagotavljajo, da je bila sprejeta edina možna odločitev: ne popustiti. Obrazložitev Eginov naslov po zločinu: „Vlada se ni premaknila in ETA je ustrelila svetnika PP“, odgovornost za to, kar se je zgodilo, je prenesel na izvršnega direktorja Kepa Aulestia v časopisnem članku, ki ga je zapisal v El Correu o umoru, ki ga je izvedla ETA. Dolores González Catarain, Yoyes, zagrešen leta pred smrtjo biskajskega svetnika, je govoril o tej smrti, ki je »že streznila vse v dokazu morilske iznajdljivosti, v katero je bil zavit dobršen del baskovske družbe. Vera v dobrodušnost tistih, ki so vihteli orožje, nas vabi k misli, da nikoli ne bi storili tega ali onega»… Morda je analiza vsaj deloma uporabna tudi na tem primeru. Tisti, ki so še vedno videli smisel v ETA, vključno s sektorjem nacionalizma, niso nikoli pomislili, da bi bend lahko zagrešil takšno grozodejstvo. Niti teroristična skupina niti njena politična veja nista nadzorovala, da bi ocenila obseg družbenega odziva, ki se je zgodil. Slike staršev Miguela Ángela Blanca, njegove sestre Marimar in njegovega dekleta so povzročile neverjeten vpliv. Ocenjuje se, da se je tiste dni zbralo več kot 5 milijonov ljudi, da bi najprej prosili za svobodo žrtve in kasneje pokazali svojo ogorčenost nad umorom. Dva mejnika: Bilbao je pred zločinom doživel največje demonstracije v svoji zgodovini, z več kot pol milijona državljanov; Po umoru je bila podobna situacija v Madridu, kjer je bilo na ulicah 1,5 milijona ljudi. Prelomnica Kakšen odnos je imel nacionalizem do tega divjaštva? Verjetno je ta sektor že prvo popoldne, ko so prebivalci Ermue množično šli na ulice prosit za svetniško svobodo, ugotovil, da ne bo le še ena žrtev, da bo prej in potem. Izpustitev Ortega Lare je bila še vedno zelo prisotna, s tistimi strašnimi podobami, ki so zelo jasno govorile, da v ETA ni bilo niti kančka človečnosti, ugrabitev pa je ta občutek še okrepila. Povezane novice Standardni intervju Da José María Aznar: "Neumnost je, da se Miguela Ángela Blanca spominjajo tisti, ki se strinjajo z njegovimi morilci" Pablo Muñoz Nekdanji premier: "Niso ga ubili zato, ker je šel mimo, ampak PP svetnik, braniti svobodo, demokracijo in španski narod; ne pozabite« Xabier Arzalluz, predsednik Baskovske nacionalistične stranke, sprva ni hotel verjeti v avtorstvo ETA – spet morilska naivnost?– in je celo špekuliral, da gre za delo obveščevalnih služb. Egin, medijska veja tolpe, je dan po atentatu naslovil: "Vlada se ni premaknila in ETA je ustrelila župana PP." V svojem uvodniku je bil izjemno ogorčen nad "stopnjo neobčutljivosti tistih, ki svojo nezakonito strategijo, njihovo nenehno norčevanje iz pravic, ki ustrezajo 600 baskovskim državljanom, postavljajo nad življenja svojih kolegov." namreč; Za člane pro-ETA je odgovornost za nespoštovanje pravic zapornikov nosila vlada, medtem ko je ETA zahtevala le spoštovanje zakona. Zato po diabolični analizi strogo gledano ne moremo govoriti o izsiljevanju izvršne oblasti. Nacionalistična reakcija PNV je šel k Estelli zaradi strahu pred duhom Ermue, nacionalističnim pritiskom in koncem ETA-inega 'merjenja temperature', ki je zaslužilo toliko denarja. 16. julija, štiri dni po gnusnem zločinu, je Herri Batasuna, ki je ko je izgubil tisto, kar je bilo zanj najvarnejše, to je nadzor nad ulico, se je vrnil v boj z izjavo: "Nismo veseli te ali katere koli druge smrti," je dejal in dodal: "Ne moremo pozabiti nepopustljivosti in zaprtje španske vlade, ki ji je predsedoval Aznar, zaradi hrupa baskovske družbe, ki je zahtevala repatriacijo baskovskih političnih zapornikov. In končali z opozorilom: »Strategija linča in lova na osamosvojitvene militante ali simpatizerje, ki jo spodbujajo politične sile in mediji, ne bo rešila problema, temveč bo pomenila njegovo nevarno zaostrovanje«… Povezano Standard novic No El Rey, v Ermui: "Ne moremo dovoliti, da bi generacije prezrle, kar se je zgodilo" M. Villamediana »Prosimo, da naš glas ne bo utišan. Samo nekateri so bili ubiti in le drugi so umrli," je zagotovila sestra umorjenega svetnika. Javier Zarzalejos je v govoru v fundaciji Manuel Giménez Abad razmišljal o tej zadevi: "Vlada se ni pogajala o tem, o čemer je ETA sama menila, da se ni mogoče pogajati. Zagotavljam vam, da to ni bila lahka odločitev. Toda v njem sta se združila prepričanje o trdnosti, s katero je treba voditi boj proti terorizmu, in zgled družine, ki je vključevala, kaj vlada počne in zakaj to počne. »Ponižati vlado« »Ker alternativa – je dodal nekdanji generalni sekretar predsedstva – ni bila niti pogajanja z ETA niti atentat na ETA na Miguela Ángela. Ni običajne alternative. ETA je želela ubiti Miguela Angela Blanca in poleg tega ponižati vlado, da bi ga politično onesposobila za preostali del zakonodaje v zvezi z bojem proti terorizmu. Napoved kakršnih koli pogajanj bi ETA poslala znak šibkosti, ki ga je poskušala odkriti v vladi, da bi najprej ubila Miguela Ángela Blanca in tudi izkoristila to ranljivost. Leto po atentatu je PNV dosegel dogovor z ETA/Batasuna v Estelli. Seveda, ker je Ermuin duh dojemal kot grožnjo.