Eden najbolj znanih hadisov ali izrekov Mohameda polaga v usta utemeljitelja islama trditev, da so bile najboljše generacije muslimanov njegove in -prerokuje- dve naslednji. To hrepenenje po vrnitvi v »muslimanski raj«, na oder, ki ga je islam idealiziral v XNUMX. in XNUMX. stoletju, vlada mentalnemu in čustvenemu univerzumu »salafizma« (iz arabščine salaf, predniki), širokega koncepta, ustvarjenega v XNUMX. stoletje To velja za nekatera politična gibanja, kot so današnje oborožene sile. 'Salafistični' neologizem se je v Evropi pojavil v medvojnem obdobju XNUMX. stoletja in se nanašal na ideologijo, ki so jo promovirali muslimanski intelektualci, ki je pridigala in se vračala k načinu življenja k družbeni organizaciji prvih Mohometanov kot rešitev za probleme nerazvitost.. in kolonializem, ki ga je trpel arabski svet. "Islam je pot" je slogan, ki povzema večplastno in fundamentalistično realnost: najbolj dobesedno možno posnemanje sveta Mohameda in njegovih neposrednih naslednikov.
V vesolju sodobnega salafizma, ki velja samo za večinsko sunitsko gibanje (radikalizem v šiitski manjšini gre po drugi poti), izstopata dve osebnosti: Savdi Al Vahab, ustanovitelj stroge vahabitske šole, ki prevladuje v Savdski Arabiji, in Egipčan Al Qutab, ki ga je leta 1966 usmrtil Nasser.
Obstaja politični salafizem, ki teži vrnitvi v 'čisto' muslimansko družbo z mirnimi sredstvi, ne da bi se odrekel skrajni strogosti, tako v družbeni strukturi kot v osebnem življenju, v skladu s šeriatskim, islamskim pravom. Po vsem islamskem svetu, zlasti na Bližnjem vzhodu in v Magrebu, so salafijske stranke poskušale izkoristiti ugodne razmere arabske pomladi (2011) za prevzem oblasti; pogosto v rokah zmernejših islamističnih strank, kot je primer Muslimanske bratovščine v Egiptu. Poskus je bil izjemno neuspešen in je eden od vzrokov za trenutno vojno situacijo v Siriji in Libiji ter za vrnitev Egipta k vojaški avtoritarnosti.
Vzporedno s politično potjo se je razvijal "oboroženi salafizem", tj. džihadističnih skupin, ki razglašajo "sveto vojno", da bi vsilile vrnitev k popolni muslimanski družbi.
V oboroženem salafizmu izstopata tudi dve poti. Tisto svetovnega džihadizma, ki ga utelešata predvsem Al Kaida in Islamska država (Daesh). In to lokalnega džihadizma, ki ima za model uspeha talibanske Afganistance. Na splošno sta najnevarnejši gibanji zaradi svoje globalne vokacije Daesh in Al Kaida. Obe skupini si za svoje kalifatske projekte prizadevata z orožjem osvojiti tako ozemlja z muslimansko večino (Dar al Islam) kot tista z 'neverniško' večino (Dar al Harb). Namesto tega nameravajo talibani, tako afganistanski kot pakistanski, v Afganistanu in na preteklih ozemljih Pakistana samo vzpostaviti islamski režim, v katerem bodo lahko živeli in uporabljali pravila in običaje svojih prednikov,
Upam, da bomo prihranili več o Mohamedu Saidu Badaouiju, "salafistu iz Reusa", o katerem teži ukaz o izgonu v Maroko, indikacije kažejo, da se je v Španiji gibal v sferi političnega salafizma in morda imel stike z oboroženimi silami, glede na ugotovitve poročil CNI in nacionalne policije.
