Zelo pet progresivnih sodnikov, ki je nasprotovalo prekinitvi sprememb, ki so skušale spremeniti večino v generalnem sodnem svetu in pravila za izvolitev članov TC, meni, da je bila odločitev o ustavitvi Sánchezovega načrta "vmešavanje brez primere". v zakonodajni funkciji« večina sodišča. To so izjavili Cándido Conde-Pumpido, Inmaculada Montalbán in Ramón Sáez v svojem zasebnem glasovanju, enem od treh, ki so jih podpisali sodniki, ki se ne strinjajo (druga dva ustrezata Juanu Antoniu Xiolu oziroma Maríi Luisi Balaguer).
"Odločitev, s katero se ne strinjamo, je nenavadna v zgodovini ustavnega sodišča," poudarjajo trije sodniki, ki jim je pritožba amparo pomenila več kot očitek kršitve pravic, temveč ohromitev razprave in glasovanja lastnega zakona, "ki je bil v obdelavi v parlamentu in ne da bi sploh dovolil" kontradiktorno zaslišanje, ki ga zahteva kateri koli postopek. Po njegovem mnenju ustavitev zakonodajnega postopka v senatu (kjer se je nadaljeval in sledil predlogu zakona, ki je brez spornih amandmajev zatrl upor) "manjka zakonske določbe, da bi se o njem lahko dogovorili v procesu amparo".
Poleg tega glede na to, da je varnostni ukrep predvidel rezultat pritožbe amparo in ni začasen, ampak nepreklicen, "to povzroči dokončno izginotje sprememb besedila, ki se bo končalo v organskem zakonu, kar bo postopku odvzelo namen. "
Po mnenju treh sodnikov je TC "prestopil meje ustavne pravice" in postal "arbiter zakonodajnih postopkov, ki izkrivljajo načela parlamentarne demokracije". In to zato, ker "Sodišče ni nikoli v amparu nadzorovalo postopka oblikovanja zakonodajne volje, preden je bila ta dokončno oblikovana," poudarjajo.
“Strankarski politični konflikt”
Sodniki se tudi strinjajo, da je obravnava in reševanje te zadeve povzročila "razdelitev na bloke" članov TK, "ki daje v javno mnenje podobo mimikrije oziroma sledenja parlamentarnemu soočenju in stranskopolitičnemu konfliktu". S sprejetjem te odločbe, poudarjajo, so "spremenjena temeljna načela naše parlamentarne demokracije in zasnova našega sistema nadzora ustavnosti, s čimer je na Sodišče naloženo politično breme, ki ga je težko prenesti."
Pritožba PP za amparo po mnenju nasprotnih strank ni imela »posebnega ustavnopravnega pomena«, ker je odpirala relevantno in splošno družbeno odmevno vprašanje ali ker bi lahko imela splošne politične posledice. "Izvajanje obsežnega vrednotenja te vrste neizogibno vodi do napačne predstavitve postopka amparo, da bi ga spremenili v vzrok preventivnega nadzora ustavnosti norm s statusom zakona, ki čaka na njegov postopek izdelave, kar je nekaj nezdružljivega z našim sistemom ustavnega pravosodja."
Zakon in 'pooblastila'
Proti glasovanje kaže na to, da sklep o suspenzu "meša zakonodajno oblast, to je sposobnost narekovanja prava, z zakonom samim." Samo slednje je predmet nadzora ustavnosti, pravijo. Nasprotno, pooblastilo za narekovanje zakona ustreza generalnim kortesom in "vanj se ne more vmešavati noben drug državni organ, zaradi česar je kazen nepopravljivega izkrivljanja temeljnih načel parlamentarne demokracije."
Po njegovem mnenju bi moral parlamentarni postopek nadaljevati svojo pot, saj še ni bil niti v senatu. V zgornjem domu bi lahko predstavili amandmaje k besedilu, potrjenemu v kongresu, menijo. Prav tako se ne strinjajo, da bo nadaljevanje obravnave amandmajev povzročilo »nepopravljivo škodo«, kjer bo pod krinko izgubil svoj namen, ker bi lahko »med parlamentarno obravnavo domovi, predvsem senat, zavrnili besedilo, ki ga je potrdil kongresa, odpravo škode, ki je obsojena.
»deklarativno« zaščito
Zavrnitev varnostnega ukrepa tudi ne bi pomenila, da je amparo izgubil svoj namen, saj bi morebitna ocena tega pravnega sredstva omogočila spoznanje kršitve temeljne pravice, četudi z ugotovitvenimi učinki, "kot smo vedno delali v teh primerih." »Če se izhaja iz tega, da bo nadaljevanje in v tem primeru dokončanje zakonodajnega postopka povzročilo nepopravljivo škodo, ki bo izgubila svoj namen pod zaščito, bo posledica vsakršnega parlamentarnega varstva, pri katerem bi prišlo do poškodbe po uradni dolžnosti" obsojen, ki izhaja iz dejanja obdelave zakonodajnega postopka, bi ga moral začasno prekiniti". Amparo tako postane "instrument za izkrivljanje zakonodajne funkcije parlamentarnih domov", pravijo.
Dokončno sklene, da je "po našem mnenju pod krinko izdaje previdnostnega ukrepa odredba o sprejemu v obdelavo spremenjena v pritrdilno sodbo o pritožbi za amparo."
»Soočamo se z ukrepom začasne prekinitve brez primere, ki poleg tega, da ne zagotavlja pravic strank, ki se pojavljajo, in tistih, ki bi se lahko pojavile, ne izpolnjuje zahtev, ki izhajajo iz našega organskega zakona. Ukrep, ki poleg tega nima precedensa v več kot štiridesetih letih življenja ustavnega sodišča, kolikor spreminja njemu ustrezen model pristojnosti in postavlja pod vprašaj samostojnost in nedotakljivost zakonodajne oblasti ter delitev oblasti. tega, na katerega se sklicuje ukaz, s katerim se ne strinjamo.
