Pravdno-upravni senat vrhovnega sodišča je zavrnil pritožbo, ki jo je vložila Katoliška univerza San Antonio v Murcii proti kraljevemu odloku 289/2021 z dne 20. aprila, ki ureja neposredno dodelitev subvencij javnim univerzam za prekvalifikacijo španske univerze sistem, napreden za implementacijo evropske pomoči za okrevanje po COVID krizi znotraj izobraževalnega poglavja, pri čemer upošteva, da ne pomeni diskriminacije zasebnih univerz.
Pritožnik je menil, da je s kraljevim odlokom diskriminiran, ker je bil izključen iz subvencij, ker je razumel, da obstaja razlika med javnimi in zasebnimi univerzami, ki je neupravičena in nemotivirana, in da so evropska sredstva dodeljena prekvalificiranju španskega univerzitetnega sistema, in dejal del tega je bila tudi zasebna univerza. To bi po njenem mnenju pomenilo kršitev zakonodaje Evropske unije o enakosti, konkurenci in enotnosti trga, poleg tega pa še dodatno diskriminacijo, ki bi jo pritožnica tudi obsojala, ker je univerza katoliške ideologije.
Državno pravobranilstvo je ob podpori tridesetih javnih univerz, ki so bile v pritožbi kot soobtožene stranke, zavrnilo obstoj prijavljene diskriminacije, med drugim z argumentom, da javna univerza ne bo v enakem položaju kot zasebna. univerza.Niti ni urejena po enakih načelih, saj imajo drugačno pravno ureditev, drugačen sistem financiranja, poleg tega pa ima omejitve glede cene izvajanja storitev in je izven upoštevanja gospodarskih dejavnosti, za katere veljajo pravila konkurence. .
Četrti oddelek III. senata v sodbi, za katero je bila poročevalka sodnica Pilar Teso, zavrača pritožbo in poudarja, da »golo sklicevanje« na kršitev pravice do enakosti iz 14. člena ustave »nam ne more biti v oporo. da bi izčrtal relevantne razlike, ki se pojavljajo med obema vrstama univerz, in pritožnika mimetično postavil v enak položaj, kot ga imajo univerze v izpodbijanem kraljevem odloku in v Izvedbenem sklepu Sveta Evropske unije.
"Razlika v obravnavi enakih kategorij"
»Vsekakor – dodaja stavek – je pandemična situacija brez razlike v intenzivnosti prizadela vse vrste univerz, vsa izobraževalna središča na vsaki izobrazbeni stopnji in celotno družbo na splošno. A resnica je, da so evropska sredstva omejena, tako kot so omejena tudi ekonomska sredstva, ki so na voljo javnim univerzam, pa tudi cena storitve, medtem ko se to ne dogaja na zasebnih univerzah, ki imajo druge možnosti. in formule financiranja, zaslepljene za javne, tako z ekonomskimi viri, ki jih prispevajo študenti, kot tistimi, ki izhajajo iz zunanjih naložb, do katerih javne univerze nimajo dostopa.
Sodba o enakosti, skratka, po mnenju vrhovnega sodišča »zahteva kot nujne predpostavke, da je bila ugotovljena razlika v obravnavi med dvema enakima kategorijama, saj morajo biti primerjane situacije dejansko homogene oziroma primerljive. Iz tega izhaja, da je v obravnavanem primeru obema vrstama univerz sicer skupen izobraževalni namen, vendar pa so velike razlike in njuna relevantnost (načela, ki jim je podrejeno delovanje, pravna narava, pravni režim, pomen javne univerze). glede doktorata in raziskovanja ter ekonomsko-finančne ureditve) ugotavljajo, da gre za različne kategorije, ki ne morejo biti primerljive s tukaj obravnavanimi učinki. Zato zatrjevano razlikovanje obravnave nima samovoljne ali muhaste narave, kot jo pritožnik domneva kot podporo svoji trditvi.«
Za vrhovno sodišče bi »nasprotna ugotovitev pomenila začeti pot vključevanja zasebnih univerz v splošni sistem financiranja javnih univerz, razširitev le-tega na zasebni sektor, ko gre za pridobivanje gospodarskih virov, vendar brez sodelovanja v restavraciji. zahtev, nadzora, nadzora in previdnosti, ki so vključevali financiranje javnih univerz.«
Vztraja, da enakost iz 14. člena Ustave nalaga enako obravnavo enakih položajev, vendar v različnih položajih različnega obravnavanja ni mogoče označiti za diskriminatornega. „Javne in zasebne univerze, kar zadeva primer, ob upoštevanju njihove pravne narave, sistemov financiranja in zlasti dodeljevanja subvencij, ki lahko obravnavajo socialne ali ekonomske elemente končnih prejemnikov, kot merila za razdeljevanje pomoči , nimata enakopravnega položaja, zato enaki primeri niso različno obravnavani,« piše v sodbi.
Prav tako priznava, da režim neposrednega večletnega dodeljevanja pomoči javnim univerzam, predviden v Kraljevem odloku, poenostavlja distribucijo pomoči, povezane s porabo evropskih sredstev, "zagotavlja možno uporabo nujnega postopka, kadar je to priporočljivo zaradi javnega, socialnega ali gospodarskega interesa, pri čemer se odpravijo zahteve po poročanju in obvezna dovoljenja.« Dodajajo, da neposredna dodelitev te subvencije zasebnim univerzam »ne bo imela potrebne podpore, ki temelji na razlogih javnega in družbenega interesa, poleg tega pa v skladu z zakonom o univerzi ne bo imela natančnih instrumentov nadzora, ki so izvajajo nad javnimi univerzami.«
poseben glas
Odločitev ima nasprotno glasovanje dveh od petih sodnikov, ki so jo izdali, saj menijo, da je treba pritožbi ugoditi in kraljevi odlok razglasiti za ničnega in neveljavnega zaradi neupravičenega diskriminatornega obravnavanja zasebnih univerz.
Med drugimi področji sodniki z ločenim mnenjem navajajo, da »poziv, da »javni, družbeni in gospodarski interes«, v katerem je sodba za utemeljitev diskriminatorne obravnave zasebnih univerz, ni predvidljiv izključno za javne univerze, saj, ponavljamo, cilj, določen v člen 1.1 LOU je enak zasebnim univerzam, ki povezujejo univerzitetni sistem z javnimi univerzami; V nasprotnem primeru bi zasebne univerze ostale zunaj zidov tega univerzitetnega sistema. Iz sodbe pa je razvidno, da zasebne univerze niso odgovorne za pridobivanje kazni v javnem ali družbenem interesu.«
