Malcolm Scarpa ABC
Skladatelja veterana je občudovala majhna, a navdušena skupina privržencev, ki je dosegel enega od vrhuncev svoje kariere z zvočnim posnetkom filma 'Mamá es boba'.
17/07/2022
Posodobljeno ob 7:14
Desolation v španskem underground popu. Svobodni skladatelj Malcolm Scarpa je izginil v starosti 62 let, kot je potrdil ta časnik, po dolgi karieri, v kateri je izdal več solo albumov in tudi eksperimentalni blues z Ñacom Goñijem, poleg tega pa je sodeloval pri zvočnem zapisu 'Mamá es' boba', kultni dragulj Santiaga Lorenza, ki ga je ustvaril, preden je zapustil kino zaradi romanov.
Skladatelj, kitara in glas ter veteran madridske blues in pop scene, Scarpa je bil prepoznan predvsem kot edinstven umetnik in intenziven izvajalec, kot smo lahko videli na čarobnem koncertu v madridski Funhouse, ki ga je odprl Charlie Misterio pred malim občinstvo. Z umetnikovega računa na Facebooku poročajo o žalostni smrti in pojasnjujejo: "Prizadeval si bom, da bom lahko objavil material, ki ga je pustil neobjavljenega."
Nezmanjšani prebivalec prestolnice Pueblo Nuevo, iz katere se ni premaknil že pol stoletja, njegovo ime izvira iz Malcolma Le Maistra, iz skupine The Incredible String Band, nato pa Scarpa po njegovem drugem priimku, italijanskega izvora. Med vplivi njegovih preprostih pesmi prepoznamo Briana Wilsona, Lennona in McCartneyja ter njegove najljubše Kinkse Raya Daviesa. Tako govorimo o avtorju, ki je naklonjen melodiki, s pesniškimi besedili, ki so včasih polna hrepenenja in niso omejena na konvencionalno popevkarsko shemo, saj je bil poleg pestre palete žanrov, v katerih je cvetela njegova pesmarica, zelo željan eksperimentiranja: pop, blues, folk, country…
Odkar je pred 30 leti začel izdajati svoje prve albume, najprej s Ñacom Goñijem njegov 'Doin' Our Kind' in nato njegov istoimenski solo leta '93, je njegova kariera, petje v angleščini in španščini, potekala po poti predanih manjšin, strastnih oboževalci njegove briljantnosti in skladateljske izvirnosti, kot je razvidno ob sprehodu po Twitterju, kjer na primer Julián Hernández iz Siniestro Total opisuje takšen občutek: "Vseeno mi je, kakšne posledice so imeli: 50 oboževalcev Malcolma Scarpe ne more biti narobe. Nekako osamljen človek."
Scarpa je leta igral v metroju (»Igral sem pet ur. Na rokah imam žulje, ki me še vedno držijo. Repertoar, Beatli, country, blues ... Zaslužil sem tisoč pezet na dan. Bilo je v zgodnjih sedemdesetih," je pojasnil v lanskem intervjuju v 'Dirty Rock') in nam zapušča glasbeno delo ogromne ustvarjalne svobode (in občutljivosti), ki mu je treba dodati knjigo 'What do I owe you José?', iz leta 2001 Glede tega, da je umetnik za manjšine, je jasno izrazil svoje stališče v intervjuju za Atonal leta 2014: »Nočem več vedeti ničesar o 'kultnem glasbeniku'. Dolgčas mi je že toliko preklinjanja in vse te stvari. Utrujen sem od vsega tega."
Prijavite napako
