NASLEDNJE
Lastnik hotela v Vilagarcíi, poljski tolmač, rojen v Lalinu, in gasilec iz Compostele so trije protagonisti te zgodbe o velikodušnosti v ozadju vojne neumnosti. Dali so obraz in glas desetinam Galicijcev, ki so, ganjeni — ali izločeni — s prvimi podobami invazije na Ukrajino, prešli iz želje v akcijo. V tem primeru se je ta velikodušnost materializirala v iztegnjeni roki tistim, ki so prečkali mejo, bežeči pred bombnimi napadi, brez doma, kamor bi se lahko vrnili. Borja, pred hotelom Vilagarcía, prebija led. »Fotografija mrtve deklice na nosilih me je šokirala. Imam otroke in to, da sem videl kaj takega, te je uničilo, zato sem poklical socialno službo in jim povedal, da sem dal svoje prostore na voljo beguncem,« se predstavi hotelir.
Povedano in narejeno, potreba po stanovanjih je bila tolikšna, da ni trajalo dolgo, da je prispel prvi avtobus z razseljenimi ljudmi, ki potrebujejo streho. In Borja in njegova družina so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi se počutili kot doma. »Ker smo vedeli, da prihajajo mame s svojimi malčki, smo v sobo dali posteljico, igrače in puh. Ponoči, ko so prišli, sem jih čakal tudi z otroki, da so se lahko igrali z njimi in jim pomagali pri prilagajanju,« je prvi stik z novimi gosti komentiral Borja.
Nekateri so imeli med potovanjem »zelo negativne izkušnje«, zato so prišli sumljivi. Toda človeštvo se je pokazalo kot univerzalni jezik, ki se v Galiciji odlično zlije. "Ljudje veliko pomagajo, socialne službe se jih zelo zavedajo." Ideja je, da ti razseljeni ljudje — skupaj ducat, od tega sedem odraslih, štirje otroci in enoletni otrok — ostanejo v hotelu, dokler svet ne najde namestitve, v kateri bi lahko nadaljevali življenje. A balast vojne tehta veliko in Borja, ki z njimi deli svoj dan za dnem, je razkril, da se WhatsAppa ves čas zavedajo. Živijo pogojeni s tistimi, ki so ostali v vojni, s sporočilom, ki je potrdilo, da so še dobro.
Borja, v hotelskih objektih – MUÑIZ
Med ljudmi, ki jih je Borja sprejel, so trener in nekaj igralcev ukrajinske namiznoteniške reprezentance. Malo po malem so se ti športniki vrnili na treninge in preostali begunci se prilagajajo novi realnosti, ki jo namerava hotelir posladkati. "Vprašal sem, kdaj je rojstni dan otrok in izkazalo se je, da je eden od njih zdaj star 8 let, zato rojstnodnevno zabavo prirejamo z njenimi bratranci, ki jih je prav tako sprejela družina," je pojasnil v pogovoru za ABC, v katerem dokazuje, da njegova vpletenost ni trenutek. »Imam zavezo do teh ljudi in tudi če pride velika noč, so jim sobe blokirane,« pravi. Hotel tega Vilagarciana, ki zdaj svoje nove goste pozdravlja z rumeno-modro zastavo, je bil že hud do brezdomcev, ki jih je pandemija pustila v žlebu. "Odprl sem jim vrata hotela, ker nisem mogel storiti ničesar drugega in njihovo vedenje je bilo brezhibno," pravi. Dve leti pozneje isti objekti znova izžarevajo velikodušnost.
Od Leopolisa do Ferrolterre
Jaime Tizón, prvi gasilec, ki je umrl po železniški nesreči v Angroisu, tudi ve veliko o tem, kako se dati drugim. Skupaj z drugim kolegom iz galicijskega glavnega mesta se je pridružil odpravi, ki jo je organiziralo več profesorjev s Fakultete za politične vede v Santiagu, da bi se z avtobusom, ki ga je najelo Monbus, in dvema tovornima kombijem s petimi tonami humanitarne pomoči vrnil v Galicijo s petdesetimi razseljenih oseb. Konvoj, v katerem je Jaime vozil kombi, je dokončalo več članov sveta Ares, ki so bili zadolženi za namestitev beguncev na območju Ferrolterre. Jaimejeva naloga je bila skoraj štirideset ur, da bi pobral na desetine ljudi, ki so pobegnili iz Lviva po humanitarnem koridorju. Najbolj ga je presenetilo, razmišlja o vsakdanjem življenju, "da so bili ljudje kot ti in jaz, oblečeni v enaka oblačila, ki jih nosimo mi, a se jim je življenje iz dneva v dan spreminjalo." Občutke, ki jih je to potovanje prebudilo v gasilcu, lahko povzamemo v vrednotenju »sveta privilegijev, v katerem živimo, povsem neresničnega«.
Poleg beguncev Jaime poudarja, da je na avtobusu potovalo več psov in mačk, hišnih ljubljenčkov, od katerih se niso želeli ločiti. "Mnogi so prišli s tem, kar so bili oblečeni, a tam je bila starejša gospa s svojo štirinajstletno mačko, ki jo je pripeljala, ker je bila njena družina." Ko je odprava prispela v Santiago iz poljskega mesta Rzeszow, je prestolnica požela aplavz. Razseljeni so bili utrujeni, a hvaležni. Prav tako si želijo čimprejšnje vrnitve v svojo državo, kljub dejstvu, da so nekatere njihove domove zasedli ruski vojaki.
Jaime, bombnik v galicijski prestolnici – MIGUEL MUÑIZ
Jezik je ena glavnih ovir, s katerimi se soočajo tisti, ki bežijo pred rusko invazijo. Večina govori samo ukrajinsko, z izjemo nekaj mladih, ki tekoče govorijo angleško, zato je komunikacija pri prehodu meje zapletena. Google Translate deluje, ko gre za izmenjavo najosnovnejših sporočil, olajša preživetje, a da bi povedali grozo doživetega in se malo osvobodili strahu, je potrebno več. Tu je nastopila vloga izvajalcev, kot je Paula, napol Lalinense pol Poljak. Njena mama je bila ob izbruhu vojne zelo blizu meje z Ukrajino in na razdalji 3.000 kilometrov sta se lotili dela, da bi pomagali čim več ljudem. Paulina mama, ki ji je o tem povedala pred začetkom vojne, ji je povedala, da so bile železniške postaje in poljski avtobusi preobremenjeni, zato je prišla na idejo, da bi se z avtobusom odpeljala v Lalín, zaradi česar se je vrnila. Posledica tega je, da je šestdeset Ukrajincev že postalo polnopravnih prebivalcev te občine Pontevedra, kjer jih je celo šest našlo delo kot kuhinjske pomočnice, čistilke ali manikirke. Paula je med sodelovanjem s Sergasom pri postopkih izvajanja zdravstvenih kartotek prišlekov pojasnila, da sta Ukrajinec in Poljak kot Portugalec in Galicij, ki sta postala bergla begunske skupine. Tedne pozneje so se vsi razseljeni naselili v stanovanja, namenjena socialnim globam, in nadomestne domove, ki so jim ponudili namestitev.
V enem od teh domov se je rodil otrok ene od begunk, ki je v Lalín prispela noseča in nekaj dni po dolgi poti rodila. »Bila je punčka, zdaj pa je še ena Lalinova soseda«, je ganjena Paula, ko spozna, da jo je najbolj presenetilo to, da so »mame, ki so pripeljale otroke v nobenem trenutku, nastale spodaj, da njihovi otroci ne bi videli jim slabo«. Ti malčki so že hodili v šolo, zato prejemajo tečaje španščine in se na spletu povezujejo z razredi v svoji državi. Odrasle razvajajo sosedje in jim prinašajo jajca, meso in mleko. Balzam za nemir, ki jih spremlja 24 ur na dan in za katerega so deležni tudi psihološke pomoči. "Nekateri mislijo, da se bodo čez dva dni lahko vrnili, drugi pa si že predstavljajo svojo prihodnost tukaj ...", zaključuje tolmač, ki se je tako kot Jaime in Borja povezal s svojo bolečino, da bi jim odprl vrata upanja, daleč od bombe in teror, ki zamegljuje ukrajinsko življenje.
