Prihod Giorgia Marenga v kardinalski zbor je dvignil povprečno starost 132 kardinalov elektorjev. Ta škof je star 48 let in je od svojega 29. leta misijonar v Mongoliji. Brez laži lahko rečete, da poznate vse katoličane v vaši državi, saj je enaka soseski župniji, približno tisoč petsto ljudi. “Točno 1470,” me popravi med sprehodom ob stebrišču San Pedra. Ko je prispel v državo Džingiskana, se je tri leta učil njegovega jezika, daljnega sorodnika korejščine in japonščine, zapisan v cirilici. Spremljevalec še dva duhovnika in dve redovnici. Živeli so v dveh stanovanjih v sosedski skupnosti. Ker nimajo, nimajo ali interneta. Poleg učenja jezika raziščite to stopnjo tako, da poiščete primeren kraj za začetek katoliškega misijona. Odločili so se za Arvajheer, 430 kilometrov od prestolnice, mestece z več kot 20 prebivalci in temperaturami, ki v najdaljši zimi dosežejo -32ºC. »Toda duhovna utrujenost je nevarnejša od mraza,« se pošali. »Prispeli smo v mesto, kjer nikoli ni bilo cerkve. Mislimo, da smo bili vohuni.« »To mesto smo izbrali, ker tam nikoli ni bilo cerkve. Začnemo iz nič. Ko smo prišli, so ljudje mislili, da smo vohuni ali odposlanci neke države. Potreben je bil čas za vzpostavitev odnosov, za zaupanje drug drugemu,« je priznal Marengo na srečanju z romarji. Leta 2010 smo ustanovili prvo, skupino žensk. Nato so se v bitko vključili njihovi možje, kasneje pa še starši. »Misijonarjenje ni propaganda, ampak vzpostavljanje prijateljstva. Ko se vzpostavi pristno človeški odnos, globok, iskren, pravega spoštovanja, čeprav so mnenja različna, so ustvarjeni pogoji, da Bog deluje,« priznava. Ne sledi strategiji spreobrnjenja Mongolije, ima pa svoj slog. "Všeč mi je izraz 'šepetati evangelij v srce kulture', ker šepetanje predpostavlja, da je bila empatija vzgojena," je pojasnil. »Gre za poglobljeno poznavanje zgodovine kraja, njegovih korenin ter kulturne in verske tradicije,« pojasnjuje. Novi kardinal je občudoval tiste, ki se odločijo za krst, saj to pomeni »postati nekdo malo čuden v tej državi, kjer so skoraj vsi tibetanski budisti. Niso vajeni interakcije z manjšinami in ta odločitev zlahka povzroči kritiko in povzroči majhno diskriminacijo. Prvi duhovnik, rojen v Mongoliji, je bil poškodovan leta 2016, drugi pa lani. »V Mongoliji so kristjani manjšina in to veliko prispeva, ker pomaga razvijati bolj evangeličanski odnos do sveta, do ljudi« Giorgio Marengo Leta 2020 ga je papež Frančišek imenoval za apostolskega prefekta Ulan Batorja, poglavarja Cerkve v država. Ali morje, samo osmih župnij. Ne zdi se veliko, toda to je sporočilo, ki ga želi odnesti na konklave, ki bo volil naslednjega papeža. »V Mongoliji smo kristjani manj ustrežljivi, to pa veliko prispeva, ker nam pomaga razvijati bolj evangeljski odnos do sveta, do ljudi. Mi smo krščanske skupnosti, ki se pojavljajo v knjigi Apostolska dela, ki bi morale deliti svojo vero ne samo z Judi, ampak tudi z Grki, s pogani, z vsemi. Mislim, da je to zdaj način Cerkve,« vztraja. Kot otrok je bil 'skavt', kot najstnik pa je treniral sabljanje. Med udarci s floretom je dobil odločilen pritisk, ko je srečal Consolata Missionary, italijansko kongregacijo, ki pripelje duhovnike tja, kjer ni kristjanov. Samo to ga je osvojilo. Pustolovščina, ki ga je popeljala v Mongolijo.
