NASLEDNJE
Fernando Castro Flórez (Plasencia, 1964) je svoje življenje preživel ob branju. Na poročnem obredu je na primer prišel gor in recitiral prve predloge Wittgensteinovega 'Tractatus logico-philosophicus': to definira človeka, tako kot njegovi kovčki, v katerih nosi več knjig kot spodnjic. Castro Flórez poleg branja vodi tečaje estetike na avtonomni univerzi v Madridu, deluje kot umetnostni kritik na teh straneh, kurira razstave, veliko piše in daje značko na svojem kanalu YouTube in zunaj njega. Pravkar je izdal 'A pie de pagina' (La Caja Books), ki je majhen bralčev spomin, zelo kratka biografija: od njegovih otroških dni, ko je prepisoval Espasa Calpe, do odkritja Borgesa, bolj ali manj.
Vmes so delirične epizode (kot je ženska, ki se onesvesti, ko bere Hegla) in malo nostalgije. Sklicuje se tudi na Rilkeja, Octavia Paza in San Juana de la Cruza, če naštejemo le nekatere. Za konec še literatura.
»Najprej sem hotel biti duhovnik. Kaj se je zgodilo na poti?
— Postal sem, oprostite chiquitistaní tonu, "grešnik prerije". Imel sem najbolj noro predstavo o tem, kaj pomeni biti duhovnik. Predstavljala sem si perverzne užitke in neštete obrede. Kadarkoli delaš kot oltarnik na otoku La Gomera, razumeš, da tvoja poklicanost ni v nasprotju. Na srečo mi je čudoviti duhovnik prinesel dve knjigi, ki sta me popeljali po poti filozofske izgube: Nietzschejev 'Antikrist' in Marxov 'Rokopisi ekonomije in filozofije'.
—'Na dnu strani' je deloma izpoved bralke. Zakaj branje in ne raje nič?
— Pravilen odgovor bi bil pobegniti iz brezna tesnobe. A v resnici bo šlo za eksistencialistično sublimacijo. Če sem se posvetil branju zato, ker me zelo zabava, zame so besedila v Barthesovem smislu hkrati užitki in užitki. Zame je nemogoče potovati brez dobre zaloge knjig in kot popolno zablodo priznam, da ne morem sedeti na straniščni školjki, ne da bi imel v rokah kaj brati. V vseh pogledih sem zagrizen bralec.
"Je raj v obliki knjižnice ali kaj?"
— Zapisal je, da je "v raju tudi smrt." Knjižnica ima tudi nekaj peklenskega ali tako groznega kot zmaj. Zadeva ni mistična. Ko imate ta hobi branje knjig, se vam na koncu zgodi, da se vaša hiša spremeni v nenaseljen kraj. Police zavzamejo vse prostore, hodniki se zožijo, knjige se začnejo kopičiti kjer koli in grozijo, da se bodo sesule. Kot da bi zgradili babilonski stolp. Na koncu prej katastrofa kot pa raj.
»V knjigi ste omenili, da ste razmišljali o tem, da bi v svoji kopalnici postavili knjižno omaro. Katere knjige bi tam hranili?
— V tem prostoru vonjav, povrh vsega še neprijetnih (ko vsiljujemo celo parfumski zakon) je treba nositi zgoščene in intenzivne knjige, nobenih sistematičnih razprav, cesarskih zgodovin ali družinskih romanov. Tudi knjige aforizmov ali besedila za samopomoč ne opravljajo svoje funkcije. Posebej priporočljive za ta trenutek 'dajanja telesa' (ruralnega in učinkovitega izraza) so zgodbe Kafke in Beckettovih ostankov.
"Imate kakšna kriva mesta?" Literarno, pravim.
— Morda sta bila za vse kriva 'Mortadelo y Filemón', ki sta me s svojimi detektivskimi dogodivščinami in malo verjetnimi preoblekami spodbudila k branju brez premora.
"In kakšen neodpustljiv dolg, kakšno neoprašeno knjigo?"
—Že kot najstnik imam slabo vest, sram, ker nikoli nisem užival v Don Kihotu. Vsake toliko pomislim, da bi moral še enkrat poskusiti. Potem se spomnim dolgčasa tolikih prejšnjih namenov in se zatečem v Quevedove 'Sueños', ki so fini cimet. Po drugi strani pa imam toliko knjig, da so skoraj vse zaprašene.
»V njegovi hiši ni bilo veliko knjig. Od kod izvira literarna mrzlica?
—Čeprav se zdi nenavadno, je bila v resnici moja prva strast pisanje, še preden sem prebral nekaj podobnega literaturi. Rad sem pisal eseje, predvsem pa pisal poezijo. Nagrade sem dobival z bolečimi pesmimi, verzi ali bolje rečeno bedarijami s tonom vaškega pridigarja. Kako narediti vrtoglavi mladenič je bežal skozi obvezno branje, ne da bi kaj poslušal, dokler mu poti ni prekrižal neki Borges in od takrat se ni zgodilo nič. Ta slepec me je razsvetlil.
"Koliko si prebral v svojem življenju?" Imate kakšne ocene?
Nemogoče je, da bi dal katero koli drugo številko, razen fantastično. Leta sem preživel ob požiranju knjig vseh vrst, predvsem esejev in nekaj romanov. Če nimam zastojev, vsak dan preberem knjigo. Poročilo o starem: Prebral sem gotovo več kot 11.000 in manj kot 20.000 knjig.
— S čim poleg branja najraje preživljate čas?
»Nisem investitor v čas, predvsem zato, ker ga rad tudi izgubim. Že od malega sem hodil v hribe in tako, ko lahko, obujem škornje iskat sneg. Sovražim avtomobile in uživam v hoji.
— Citat: »Moramo ohraniti živ spomin na tistega lovca, ki je izpustil plen, da bi ujel svojo senco: nem, videc, raztrgan. To sem vedno bral." Kakšne oblike je vaš plen?
»Ima značilen videz gamusina. Le občasno pogledam postrani in dobim vtis, da sem pravkar izgledal kot ena od tistih živali iz borgesovske fantastične zoologije. Razorožen iz etičnih razlogov popravim ali opozorim na te nenavadnosti, te epifanije fotografiram brez fotoaparata in nato poskušam brez strahu in upanja ubesediti lepoto videnega. Moja usoda, vredna mitološkega spominjanja, je usoda Akteona.
