Velikokrat se srečamo z garancijo ali obveznico, ki jamči za pogodbene obveznosti, in se porajajo dvomi o tem, kakšen je pojem, ki obstaja ob vložitvi zahtevka.
Tako glede prenehanja obvezniške pogodbe 1847. člen OZ določa, da porokova obveznost ugasne hkrati z dolžnikom in iz istih razlogov kot druge obveznosti. Posledično in zaradi svoje akcesornosti obveznost poroka ugasne z obveznostjo glavnega dolžnika. A poleg tega in kot izhaja iz 442. člena KZ, če je obveznica izrecno dogovorjena za določeno obdobje (rok zapadlosti), ta rok ugasne, razen če obveznost obstaja.
Kot vemo, so pri razvrščanju jamstev oziroma poroštev različni kriteriji, eden od njih skrbi za njihovo trajanje, po tem kriteriju so garancije lahko za določeno obdobje, katerega trajanje bo navedeno v besedilu garancije in tiste z nedoločenim ali nedoločenim trajanjem; Na splošno bo pri tej vrsti nižja stopnja ugasnila, ko se razglasi zajamčena obveznost, ko se obveznosti iz glavne pogodbe razveljavijo.
Znotraj garancij za določen čas je rok lahko konfiguriran kot "garancijski rok" ali "rok izteka", v prvem primeru se obveznosti, ki so nastale in zajamčene z datumom veljavnosti garancije, lahko uveljavljajo po izpolnitvi. , torej obešanje splošnega zastaralnega roka, ki ustreza obveznostim osebne narave. V drugem (rok zapadlosti) je rok fiksen, ko poteče, učinki indosamenta (garancije) avtomatsko ugasnejo.
Izraz zgoraj navedenega predstavlja sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 12. 1992 (Roj: STS 9369/1992) obveznosti, ki izhajajo iz garancijske dobe in še niso izpolnjene, pomeni, da garancija ni ugasnila in zato kreditna institucija ima popolno pravico zahtevati plačilo, dogovorjeno v notranjem razmerju med porokom in solidarnimi dolžniki. To pomeni, da Vrhovno sodišče trdi, da če bi bil garancijski rok konfiguriran kot garancijski rok (ne iztek), dokler obstaja možnost uveljavljanja terjatev za obveznosti, ki bi nastale do tega roka, še ne zadovoljen, se ohrani, pomeni, da garancija ni ugasnila, zato ima kreditna institucija pravico zahtevati nadomestilo, dogovorjeno v notranjem razmerju med garantom in dolžnikom.
Izraz omenjene doktrine sestavlja SAP iz Valencije z dne 25, Rec. 602/2013, ker je tožba zatrjevala potek garancije in zato ne more ustvarjati stroškov, vendar ob določitvi roka 18 mesecev (podaljšljivo) ni določila roka veljavnosti, saj je rok izterjave 18 mesecev na nižji stopnji bo garancijski rok, ne rok veljavnosti, in ki bi moral sprejeti uporabo merila, ki ga ohranja SAP de Madrid z dne 9. 7. 2021, Rec. 1167/1997, ki določa: Tretjič.- Glede trajanja garancije je prvo razlagalno priporočilo, ki ga predlaga sodna praksa, preučitev tega, kar je bilo dogovorjeno v pogodbi. Na ta način STS 22 / 5 / 1989 določa, da za plačilno obveznost, ki izhaja iz trgovske obveznice, tako osebno, kot je osebna, velja splošni zastaralni rok 15 let (danes 5), čeprav se bo to zgodilo le, če nič ne je bilo določeno nasprotno, na primer, ko preprosto branje dokumenta o ustanovitvi garancije vodi do nedvoumnega sklepa, da je po izrecni volji dajalca, ki jo je sprejel upnik, garancija veljala, ki je potekla s predložitvijo vprašal Toda, kot je zapisano v STS z dne 28. 12. 1992, pri določanju njegovega trajanja nikakor ni mogoče slišati, da je dogovorjen s potekom, na način, da samodejno, ko navedeni rok je potekel, ko učinki omenjene garancije potečejo, saj prej omenjena garancija dejansko zagotavlja izpolnjevanje obveznosti, ki so bile kršene v pogodbi, pod pogojem, da nastanejo do poteka omenjenega leta, brez p ali je zato možno razširiti ali zajeti druge pogodbene obveznosti pozneje; in pod temi pogoji morate razumeti, da v resnici deluje kot jamstvo in ne kot iztek, saj je očitno, da ko takšne zajamčene obveznosti nastanejo v določenem obdobju leta, ima ustrezna terjatev svojo izpolnitev in kot zaradi obravnavanja obveznosti osebne narave, se splošni zastaralni rok lahko zadrži... Glede čl. 442 KZ, s tem ko navaja, da bo obveznica obstajala, dokler se zaradi popolne odpovedi glavne pogodbe, ki je vezana, obveznosti, ki izhajajo iz nje, dokončno ne odpovejo, v neposredni hermenevtiki domneva, da bo obveznica obstajala. dokler ne odpove glavne pogodbe, ali tudi če so po razveljavitvi obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe, dokončno preklicane in ki, ki so nastale po omenjenem garancijskem roku, čakajo na izpolnitev ali terjatev, zaradi česar je tako jamstvo mora delovati, dokler lahko, kot so navedene ustrezne terjatve za upnike takšnih že obstoječih obveznosti, to je v teku 15 let (danes 5). Ta razlaga ne pomeni, da so meje iz čl.
Nadaljeval se je prejšnji sklep, ki je izrazil, da v enakem smislu STS z dne 26. 6. 1986, na katerega se sklicuje pritožnik. Ugotavlja, da splošne in najbolj elementarne norme razlage pogodb preprečujejo, da če sta se stranki dogovorili za storitev obveznice za koncept dobav materialnih poslov, ki jih zahteva S. SA., ostanejo zunaj njenega kritja, ki se izvaja med dogovorjeni rok veljavnosti, tudi če je bil vaš zahtevek poznejši, dokler obstajajo ustrezna osebna dejanja za uveljavljanje zahtevka, zato je primerno ugoditi pritožbi in delno sodbi nižjega sodišča za podaljšanje ocene terjatve zoper sod. -toženi subjekt in se je zdaj pritožil.
Kot je navedeno zgoraj, bo treba biti pri sestavi garancije ali obveznice, da vemo, ali se soočamo z obveznico/garancijo z garancijo ali potekom, slednji običajno določijo določen rok in tudi navedejo, da bo potekel. istega dne in da bo zato obveznost ugasnila, osvobodil garanta, če ni bil zahtevan do datuma zapadlosti, zaprl kakršno koli možnost poznejše terjatve, nasprotno, jamstva običajno označujejo datum ali rok garancije. , vendar je potekel. Ta, način uveljavljanja do takrat rojenih obveznosti, se bo uveljavljal do poteka zastaranja obveznosti.
