Juan Ramón Jiménez je bil star 19 let, ko mu je umrl oče. Od tistega trenutka se je v njem sprožila kriza, iz katere si ne bo nikoli opomogel. Bil je preobčutljiv človek, ki ga je dan za dnem obsedal strah pred smrtjo. Ni bilo počitka, vsako minimalno neskladje se je zdelo kot grožnja, vsaka anomalija kot znak ogromne tragedije. Ko je drugič prišel živet v Madrid, je prosil Ramóna Gómeza de la Serna, naj mu poišče penzion v bližini sanatorija. Od njegovega brata vemo, da je včasih zabil vrata na podboje okvirja, da smrt ni mogla vanj, iz njegovega 'Intimnega dnevnika' pa imamo novice o vsej patologiji psihomatizacije: mišičnih krčih, vrtoglavicah, bruhanju, utrujenosti. Nekaj časa je v žepu držala kepo sladkorja, saj je verjela, da ji bo primanjkljaj glukoze povzročil 'šok' s smrtnimi posledicami. Trdil je, da ima prirojeno srčno napako in je bil zdravljen z opijem, bromidom in sparteinom. Nevarna sila Toda zunaj tega gledališča hipohondrije in nevroze moramo Juana Ramóna videti tako, kot vidimo Hölderlina, Kleista, Leopardija, Nietzscheja ali Pessoa, kot tistega, ki je vrženo v bolečino, v katerem prevladuje nevarna sila, ki jo presega. Njegova skrb, njegova norost je, da se je vedno bal nepopolnosti življenja in absolutne neizmernosti smrti, ker je tistega 3. julija 1900 videl, kako krhko je vse, le košček peska, ki ga je Venezuelec premaknil z meje. Se vidimo pozneje. vemo, da je včasih zabil vrata na podboje okvirja, da smrt ni mogla vstopiti v 'El mal de Juan Ramón' je torej tisti, ki čuti, do katere mere se mu lahko sesuje vse življenje v sekundi, ki prihaja , njegova obsedenost in njegova nevrastenija pa je zavedanje, da je njegovo lastno število tako šibko, da se lahko nenadoma spremeni v pest pepela. Juan Ramón pa je tisti, ki gleda v prepad in se prestraši, tisti, ki razmišlja o tem, kako ga poskuša brezno razveljaviti, in želi rešiti sebe. Ni bilo pravilno popravljeno, da se vse njegovo delo začne s to tragedijo, je zgrajeno iz tega zla. Človek, ki misli na svojo mamo in se boji, da jo bo videl v Moguerju, ker bi lahko sredi tega potovanja umrl, je poezijo lahko naredil za pustolovščino proti resničnosti, zavetje pred elementi in pred tisto krhkostjo bivanja v svetu. .. Narava njegovega dela ga želi izvleči iz njega in ga spraviti v kontemplacijo. Kjer so njegove razmišljane stvari, lepota stvari in ta avreol večnosti, ki je onstran svoje končnosti. Priročno ga je videti, kako se bori za to, da bi svet postal višja sfera, da bi občutek in mišljenje naredili junaško dejanje onkraj luknje svojega jaza. Vedno v krizi, vedno na robu kolapsa, vedno živčno nestabilen, iz besede ni naredil hrupa bolečine, ampak iskanje za ublažitev, za preseganje bolečine same. Zaklenjen v taki sramoti. Soočen s tistim Moguerjem, ki ga je zasmehoval, se je Juan Ramón zatekel na nebo, polno zvezd, in v ubogo idealizirano rit; pred Madridom so se mladi pesniki prišli borit proti njemu z nasiljem in prezirom, ostal je sam, na distanci, vedoč, da je narazen; Juan Ramón, ki se sooči z državo v vojni, sita samega sebe, gre z zapestnico Rdečega križa in nudi zatočišče otrokom ter jih hrani s svojim denarjem. "Zate obstaja samo ena zapoved, bodi čist," je zapisal Nietzsche in iz notranjega nemira svojega življenja, iz vseh načinov trpljenja tega duha, iz same šibkosti svojih čutov je Juan Ramón ustvaril svojo biografijo in svojo literaturo. trenutek moralne moči, trenutek, od katerega je človek postavljen na višino sveta. Njegova poezija vedno lovi osvetlitev, sledi tistega božjega, ki je v vsakem človeku, ki je v njem samem. Branje nas pomirja, njegove besede nas tolažijo, ker vemo, da so rojene iz tega konflikta, iz tega kljubovanja pred strahom, da bi prenehali biti. Zato je njegova poezija nasprotje smrti, je zbirka resničnosti, način za razširitev življenja, za krepitev zavedanja stvari, veliko. Živel je sedeminsedemdeset let. Tako ali drugače ga je tista iluzija, ki se ji reče poezija, ozdravila, poezija je bila zanj način zavzemanja ozemlja čustev, čustev, način ustvarjanja morale, po kateri je živel življenje poetično. Morate si ga predstavljati v njegovih zadnjih trenutkih, v izgnanstvu v Portoriku, v deliriju.
