Pismo iz Plonska, mesta na severu Poljske, 30. maj 1812: »Oče, kmalu se vidimo v kavarni, ko vneto bereš biltene, ki bodo vsebovali velika dejanja 'Grande Armée'. Veselili se boste mojih zmag in rekli: 'Moj sin je bil tam.' Bog me ne bo zapustil in me bo čuval med ščetinastimi bajoneti, ki mi bodo raztrgali prsi, a ne skrbi, vojna ne bo dolga. Dobra borba in gremo proti St. Petersburgu. Pomislite, da je namesto štirideset tisoč Poljakov, za katere je cesar mislil, da jih bo dobil sem, sto tisoč tistih, ki so zapustili svoj dom, da bi služili.
Manj kot mesec dni je manjkal, preden so Napoleonovi prvi polki prečkali reko Neman, Fauvel, vojak, ki je štel 615.000, ki so sodelovali v tem ogromnem osvajanju, je poskušal pomiriti družino milje stran. Neznanega častnika, ki pa ni vedel, da se ne bo vrnil domov, niti več objel svojih staršev in tega seveda ne bo omenil noben zgodovinski učbenik. Če bi bil sposoben videti prihodnost, bi gotovo raje bil že prej umorjen, namesto da bi trpel tisto počasno agonijo izčrpavajočih pohodov, mučenja, kambre, bolezni in hudega mraza. Njegova nevednost mu je pomagala ohraniti razpoloženje. "Vstopili bomo v Rusijo in morali se bomo malo boriti, da odpremo pot in mirno nadaljujemo," je svoji družini prepričan grenadir po imenu Delvau.
Še vedno je bil dobro hranjen, imel je ogrevana tla, poveljeval pa mu je 42-letni Napoleon, ki nikoli ni bil videti zelo dobro. V prejšnjem desetletju je izvedel vrsto bleščečih vojaških podvigov v Italiji, Franciji in Egiptu, bil okronan v Notre Dameu in nadaljeval svoj osupljivi niz zmag pri Austerlitzu, Jeni in Friedlandu. Poleti 1812 je vladal celotni celini od Atlantika do reke Nemen ... a več kot to nič. Uprl se je obsežni regiji Rusije, kmalu se je namenil osvojiti in razširiti svojo oblast v Azijo.
Njegova vojska je bila tako velika, da je konec junija potreboval osem dni, da je prečkal reko. Tam so bili Italijani, Poljaki, Portugalci, Bavarci, Hrvati, Dalmatinci, Danci, Nizozemci, Neapeljčani, Nemci, Sasi, Švicarji ... Vsega skupaj dvajset narodov, vsak s svojo uniformo in svojo pesmijo. Angleži so bili tretji del. Od časa Xerxesa ni bilo tako velike sile. Bilo je ogromno potujoče mesto, ki je požrešno uživalo hrano in uničevalo vse na svoji poti.
Epizoda iz Napoleonove ruske kampanje, ki jo je naslikal Philippoteaux ARMY MUSEUM
trideset tisoč vozil
Vsaki diviziji je sledila desetkilometrska kolona zalog z živino, vozovi, naloženimi s pšenico, zidarji, ki so zidali peči, peki, osemindvajset milijonov steklenic vina, tisoč topovi in trikrat toliko vagonov streliva. Tudi reševalna vozila, nosila, krvne bolnišnice in ekipe za postavitev mostov. Poglavarji imajo svojo kočijo in včasih enega ali dva druga vagona za prevoz posteljnine, knjig in zemljevidov. Skupaj so imeli trideset tisoč vozil in petdeset tisoč konjev.
Skratka: to je bila nevzdržna vojska in Bonaparte je bil na pohodu več tednov, ko so njegovi možje spoznali, da je le osvojil praznino. Briljantna strategija umika in požgane zemlje carja Aleksandra I. je Korzičana prisilila, da je obupan zasledoval kilometre in kilometre v iskanju odločilne bitke, a nič. Kadarkoli je prišel v vas, jo je našel požgano, brez prebivalcev in z zakopano hrano.
7. je končno dočakal dolgo pričakovani in krvavi spopad pri Borodinu, kjer je njegov kirurg amputiral dvesto članov samo s pomočjo prtička in hitrega pitja žganja. Rusi so imeli 44.000 žrtev, Francozi pa 33.000. Z aritmetičnega vidika je zmagala Francija, toda Napoleon je to štel za polomijo poraženca do lotosov svojih generalov.
Napoleonova invazija na Rusijo leta 1812
24. junija 1812 je Napoleonova velika vojska, sestavljena iz 615.000 mož,
Izvedejo invazijo na Rusko cesarstvo. Od skupnega števila vojakov, ki so odšli, le
vrnjenih manj kot dvajset odstotkov. Ruska zmaga nad vojsko
Španija je bila prelomnica napoleonskih vojn
pot za umik vojakov
Francozi v Prusijo
ogled čete
od Napoleona do Moskve
MOSKVA
(14. september/
19. oktober)
maloyaroslavets
(24. oktobra)
Vir: self made /
P. SANCHEZ / ABC
Invazija
Napoleon iz
Rusija 1812
24. junija 1812 je Velika armada
Napoleon je sestavljal 615.000 mož,
Izvedejo invazijo na Rusko cesarstvo.
Od skupnega števila vojakov, ki so odšli, le
vrnjenih manj kot dvajset
odstotkov. Ruska zmaga nad vojsko
Angleščina je bila prelomnica
Napoleonske vojne
pot za umik vojakov
Francozi v Prusijo
ogled čete
od Napoleona do Moskve
MOSKVA
(14. september/19. oktober)
maloyaroslavets
(24. oktobra)
Vir: self made /
P. SANCHEZ / ABC
Končno v Moskvi
V nedeljo, 14. septembra popoldne, je 'velika vojska' prišla na obrobje Moskve in cesar je trpel na hribu, da bi gledal spektakel. »Evo ga, končno! Bil je že skrajni čas,« je vzkliknil. Veselje pa se mu je zdelo malo, ko je spoznal, da ga nihče ni prišel sprejeti s ključi mesta na žametni blazini. Od 250.000 prebivalcev jih je car izpustil le 15.000, večinoma beračev in kriminalcev, oboroženih s smodnikom za zažiganje zgradb. »Hodili smo med gorečimi zidovi,« je potožil napoleonski vojak.
Istega dne se bo brigadni general Jean Louis Chrétien Carrière v svoji korespondenci iz Moskve skliceval na odnos Napoleona, ki je za mesec dni odlašal z vrnitvijo, prepričan, da se bo pojavil car in ga prosil za mirovna pogajanja. »Moja ljubka žena, osem dni sva v istem položaju. Zaprti smo in sezona je že zelo mrzla. Zima bo težka." Toda Aleksander I. ni dajal znakov življenja in razočarani cesar bi se verjetno vrnil v Pariz 19. oktobra, ko bi temperature padle.
Istega dne je uslužbenec komisarja po imenu Lamy opozoril njegove starše, da je vsa dežela do Smolenska požgana in da bodo "konji umrli od lakote." Začel se je najstrašnejši del, ki je že imel najstrašnejše pričevanja na zemljevidih 90.000 pešcev in 15.000 preživelih konjenikov, z deset tisoč vozovi hrane za dvajset dni.
Uspavaj jih in jim prereži grla
6. novembra je termometer padel na 22° pod ničlo in neufs iz ovčje kože se je izkazal za nezadostnega. Poleg tega so kmetje prejeli ukaz, naj zavojevalcem in hlapcem dajo veliko žganja, da jim prerežejo grla, ko zaspijo. Angleški opazovalec Kutuzova je videl "šestdeset golih in umirajočih moških, z vratovi naslonjenimi na drevo, ki so jih Rusi udarili s palico, da so jim med petjem razbili glave."
Boj za hrano in iskanje zavetja je bil zdaj edina pomembna stvar. Ob mraku so možje pokončali mrtve konje, da bi prišli noter in se ogreli. Drugi so zaužili strjeno kri in takoj, ko je tovariš umrl, so mu vzeli škornje in malo hrane, ki jo je imel v nahrbtniku. »Sočutje se nam zaradi mraza spusti v dno srca. Vojaki vedo, da je na levi in desni strani ceste veliko hrane, vendar jih kozaki zavrnejo, saj vedo, da morajo le pustiti generalu Winterju, da ubije,« je zapisal drug vojak.
Od 96.000 mož, ki so preživeli bitko pri Malojaroslavcu 24. oktobra, jih je le 50.000 vstopilo v Smolensk devet dni pozneje, in to je bila polovica poti nazaj. Temperatura je padla za 30° pod ničlo in muškete so udarile v roke. Britanski general Robert Wilson je govoril o "tisočih pogrešanih, golih umirajočih, kanibalih in okostjih deset tisoč konj, razrezanih na kose, preden so umrli." »Ko smo zapuščali to mesto – je dodal kapitan Rodent v drugem pismu – je na ulicah ostala velika množica premraženih ljudi. Mnogi so odšli spat, da lahko zmrznejo. Človek hodi po njih z letargičnimi občutki«.
Olje na platnu slikarja Adolpha Northena na njegovi sliki z naslovom 'Napoleonov umik iz Rusije'
"pretentati me"
Solidarnost in disciplina v vojski sta na poti v Vilno izginili. Pravzaprav je Napoleon zapustil svoje vojake v Smorgonu, da bi se čim prej vrnil v Pariz in sestavil novo vlado, da bi ustavil državni udar, ki se je pletel za njegovim hrbtom. Njegove sani so s polno hitrostjo krenile 5. decembra in ko je med potjo drgetal, je priznal generalu Armandu de Caulaincourtu: »Napačno sem se zmotil, da nisem zapustil Moskve teden dni po vstopu. Mislil je, da mu bo uspelo skleniti mir in da se Rusi tega veselijo. Prevarali so me in prevaral sem samega sebe."
Od šeststo tisoč mož, ki so junija prečkali Nemen, jih je decembra s svojimi življenji iz Rusije uspelo izstopiti le nekaj deset milj. Manj kot dvajset odstotkov. Fauvelovi starši so več mesecev čakali na sina, dokler niso maja prejeli pisma, ki ga je podpisal poročnik Joseph Lemaire: »Gospod, v čast mi je sporočiti, da sem bil 25. decembra skupaj z vašim sinom ujet. Z žalostjo sporočam tudi, da sem ga videl umreti ob meni. Poročnik Colpin je prijel njegov križ in ta portret, ki jim ga je poslal.
