Lik Safo iz Mitilene (ali Safo z Lezbosa), grške pesnice, ki je živela v 10.000. stoletju pr. C. je mesto, kjer je Platon, krščen kot 'zdesetkani Musa', zavit v skrivnost. To je bila, glede na to, kar je malo znanega o njej, tudi glasba, pela pa je Afroditi in muzam. Rečeno je, da je izumil sapično kitico in plekter. Od 192 verzov, ki jih je napisal, je ohranjenih le XNUMX. V 'Hiši služabnikov muz' je izobraževal mladino na Lezbosu in se naučil tega odnosa s svojimi nekdanjimi učenci. Legenda, ki jo je zbral pesnik Ovid, prav tako nakazuje, da je naredil samomor zaradi ljubezni do Faona, in sicer tako, da se je z vrha skale vrgel v morje.
Nobenega dvoma ni, da sta Sapfo in njena zgodba bili zlati gledališki obljubi in festival Mérida je želel ta lik prinesti na svoj oder. To so naredile dramaturginja María Folguera, režiserka Marta Pazos ter pevka in skladateljica Christina Rosenvinge. Gledalce pozdravlja replika veličastnega prednjega dela gledališča, ki ga je bolgarski umetnik Christo zavil v roza žvečilni gumi. »Sapfo je spomenik, ki je bil dolgo časa skrit in zakopan, tako kot rimsko gledališče v Méridi. Zato analogija,« je pojasnila Marta Pazos.
Galicijska režiserka, ena najbolj prepoznavnih osebnosti na naši trenutni sceni, je zasnovala drzno, nezapleteno predstavo, katere temelj so pesmi, ki jih je zbrala in izvajala sama Christina Rosenvinge, ki bi bolj kot Sapfo lahko bila Fausto, saj so leta ni zarezal v njegovo krhko in mladostno postavo, ki jo je pokazal že, ko je skupaj z Álexom skočil na glasbeno sceno s takrat zelo priljubljeno 'Chas y aparezco a tu lado'.
Osem igralk, pevk in plesalcev uteleša Usode, Muze, Ovidia, Faóna in ostale like ter disciplinirano podaja zahtevno ponudbo Marte Pazos, ki sama predstavo ovije z erotiko in razposajenostjo, z utripajočimi barvami in katarakta podob -pri kateri včasih sodeluje bleščeča garderoba Piera Paola Álvara-. Dramaturgije ni, zgodbo o Safo pa razkrivajo po delih (z nekaj nepogrešljivimi ponovitvami) igralke, med katerimi moramo izpostaviti Natalio Huarte (izšla iz Joven Compañía Nacional de Teatro Clásico), performerko svetleče ekspresivnosti tako z besedo. in kretnje ter celo z njenim značilnim nasmehom -tudi ko mora popolnoma gola recitirati monolog-. Glasba Christine Rosenvinge – izstopa nalezljiva »Poročna pesem« – prispeva k temu, da je ta predstava čutna izkušnja, ki je v ozadju drame.
