NASLEDNJE
Juan Diego je moral z odra v svojih zadnjih dveh gledaliških projektih - 'Maček na vroči cinkovi strehi' in 'Polkovnik mu nima nikogar, ki bi mu pisal' - a kljub filmski in televizijski dejavnosti nikoli ni pozabil na mize, ki so bile njegova zibelka kot igralca.
Leta 1957, ko je bil star komaj petnajst let, je prvič sanjal na odru. Tri leta pozneje je predstava 'Waiting for Godot' Samuela Becketta povzročila, da so ljudje začeli govoriti o mladem igralcu iz Bormujosa (Sevilla).
Gledališki repertoar Juana Diega z več kot tridesetimi predstavami je ogromen. Od Emilia Romera – njegova prva igra v Madridu je bila 'Mid-afternoon Stories' (1963), ki jo je režiral Juan Guerrero Zamora - do Shakespeara, Tennesseeja Williamsa, Buera Valleja in Ane Diosdado.
Z madridskim dramatikom je ohranil tako osebni kot poklicni odnos. Sodelovala je pri njenem prvencu kot avtorica, 'Olvida los tambores', delu, ki je bilo premierno uprizorjeno v zdaj propadlem gledališču Valle-Inclán v Madridu, v režiji Ramóna Ballesterosa in Maríe José Alfonso, Mercedes Sampietro, Pastor Serrador, Juan Diego, Emilio Gutiérrez. Caba in James White.
Juan Diego je premierno izvedel dve deli Antonia Buera Valleja: 'Prihod bogov' (Teatro Lara, Madrid, 1971), režija José Osuna in Conchita Velasco, Isabel Pradas, Laly Tomay, Yolanda Ríos, Betsabé Ruiz, Lola Lemos, Juan Diego , Francisco Piquer, Ángel Terrón in Alfredo Inocencio v igralski zasedbi; in 'La detonación' (Teatro Bellas Artes, Madrid, 1977), ki ga je režiral José Tamayo in v katerem je igralec igral Mariana Joséja de Larra, ki vodi zasedbo, v kateri so bili tudi Pablo Sanz, Luis Lasala, Francisco Merino, Alfonso Goda, Manuel Pérez Brun, Mario Carrillo, José Hervás, Luis Gaspar, Guillermo Carmona, Francisco Portes, Fernando Conde, Julio Oller, Primitivo Rojas, Matías Abraham, Antonio Soto, Juan Santamaría, José María Álvarez, Luis Perezagua, José Sirvento, Jesé Alfonso Castiz María Álvarez in Lola Balaguer.
Z Joséjem Tamayo je izvajal klasike, kot sta 'Življenje so sanje' (1976) Calderóna de la Barce in 'Los horns de don Friolera' (1976) Valle-Inclána. Druge klasike, ki so bile blizu njegovemu 'Períbañez y el comendador de Ocaña' (1976) Lopeja de Vege; 'Odpri oči' (1978), Rojas Zorrilla; 'Don Juan Tenorio' (1981), Joséja Zorrilla; 'Ivanov' (1983), Antona Čehova; 'Plauto' (1983), Aristofan; ali 'Hipolito' (1995), Evripida.
Zapomnimo si njegovo sodelovanje v 'Noči vojne v muzeju Prado' (1978) Rafaela Albertija v produkciji CDN, pa tudi v 'Procesu' (1979) Franza Kafke v režiji Manuela Gutiérreza Aragóna. Omeniti velja tudi premiera 'Petra Regalada' (1980) Antonia Gala; 'The Kiss of the Spider Woman' (1981), Manuel Puig; ali 'Kraj, ki nas izganja' (1990), Césarja Valleja.
Leta 1998 je premierno izvedel 'Bralec za ure' Joséja Sanchisa Sinisterre; leta 2005 'El pianista', Manuel Vázquez Montalbán; in leta 2012 'La lengua madre' Juana Joséja Millása, pred inkarniranjem, fizično že močno zmanjšanega, protagonista 'Sanje in vizije kralja Richarda III.' (2014), različice drame Williama Shakespeara Sanchisa Sinisterre.
