Vladni napad na ustavno ustavo z namenom izpolnjevanja paktov z neodvisniki je deležen različnih premislekov. Za levico na oblasti in njen izjemni medijski aparat, ki vključuje velik del 'šovbiznisa', to ni državni udar, to je demokracija: izpolnjevanje volje tistega, ki 'pride z volišča'. Ker je to demokracija in gremo proti "napredni demokraciji", predlagajo več. Tudi za nacionaliste to ni državni udar, niti ni bil državni udar leta 2017 (sanjsko, po stavku). Zanikajo, da je šlo za državni udar, a državnega udara ne zanikajo: obljubljajo ga. Za drug sektor realnosti, ki ga sestavljajo PP, Cs in njihova množična vojska centristov, je to res državni udar, ki poruši idilično institucionalno in ustavno situacijo, ki ni samo največja v naši zgodovini, ampak tudi zavistna v svetu. Gre za državni udar, ki ga je organiziral Sánchez, zlobni genij, proti delitvi oblasti, ki se ga ne more dotakniti, in predlagajo, da bi bila Evropa tista, ki bi to rešila. Resničnost pa je, da se Evropa te dni nasmeja s Sánchezom, da ni bilo delitve oblasti (lahko bi zamenljivo napisal PSOE, vlada in zakonodajalec); da je vse storjeno v nasprotju z ustavo, vendar v okviru ustave in za ustavo in da Sánchez ni prekinitev, temveč pospešek ustavnega kontinuuma, ki prihaja iz "od zakona do zakona", preoblikovanje harakirija, ki se replicira: uzurpacija avtentične sestavine moč naroda. Kar se zgodi, ni lukubracija. Špekulirati bi pomenilo govoriti o tujih silah, ki pilotirajo proces; Carmen Calvo je ponovila, da je delitev oblasti zgolj formalizem, Iceta bo moral počakati, da referendum dozori v družbi, Zapatero pa je obljubil nov statut prek organskih zakonov. Zato ni pomembno le ugotoviti, ali gre za državni udar, ampak tudi, kdaj se je začel in kdo ga mora rešiti, torej kdo je politični subjekt. Iznakaziti zadnji dve vprašanji je tako zmedeno kot pri prvem. Pri goljufijah se običajno eden dela pametnega, drugi pa neumnega. Nato si delita 'bratranca'.
