Ob 17. uri jih je že ducat, malo po malo pa prihajajo še drugi. V cerkvi Gospe od Kandelarije je še veliko dela. Ena za drugo, cvet za cvetom, skupina kofradic krasi prestol Cristo de la Buena Muerte, ki po dveh letih zatočišča že odšteva ure za umazanje ulice. Pod njim 23 žensk, družina, ki je ne povezuje kri, ampak predanost, in ki je ostala združena pod Venero in plimovanjem oziroma pandemijo.
900-kilogramski prestol bo v celoti nosilo 23 žensk te ženske bratovščine Moya. Pot je kratka, a ni brez težav, saj vključuje več strmih in tlakovanih ulic, v katerih sta na preizkušnji trdnost in koordinacija.
Letos več želje in navdušenja kot kdaj koli prej, čeprav manj časa za priprave, saj je bilo pred mesecem dni »bolj ne kot da«, se spominja Lali Rodríguez, eden najbolj veteranskih 'nakladalcev'.
Že od začetka je pod prestolom, h kateremu jo je vodil občutek, ki ga zna razložiti z besedami. "Ne vem, kako naj to izrazim, to je zelo velik občutek", tako da zmanjka besed. "To ni obljuba, to je nekaj, kar me je ganilo več kot 20 let", ko je šel v cerkev, da bi sodeloval, in nikoli ni odšel. »Začetek je zelo razburljiv,« je pojasnil. Ona je ena tistih, ki je šla položit rože v teh zadnjih urah pred veliko nočjo. Ob njegovi strani pozorno posluša Alba Moreno, ki je najmlajša v bratovščini in bo to njeno prvo leto pod prestolom.
"Zelo nervozen," je zaupal. Pri velikem tednu v Moyi je sodelovala »že kot otrok«, kar so potrdili drugi člani bratovščine, ki so jo videli odraščati. Pred njo so prestol nosili njena babica, njena mama in stric, ki je zdaj delovodja, to je »družinska tradicija«. Kot zelo mlada deklica si je šla ogledat procesijo, odločena, da bo čim prej aktivno sodelovala pri njej. »Pri štirinajstih letih sem rekel, da želim prevzeti prestol, a nisem mogel, dokler nisem postal polnoleten«, je to veliko noč po dveh letih premora zaradi pandemije že dopolnil 18 let in bo stal pod Kristusom sv. the Good Death v svojem prvencu. »Želim doživeti izkušnjo,« zagotavlja.
Veliko zgodovine pod enim prestolom
Nocoj se bo Kristus dobre smrti vrnil na ulice Villa de Moya, mesteca s samo 8.000 prebivalci na Gran Canarii, ki že 20 let sprejema ta korak na plečih svojih žensk. Pod prestolom se srečujejo tri generacije, združena skupina od 18 do 70 let, kjer se ne upošteva starost, niti razlog ali obljuba, ki jih je pripeljala do 'naboja'. "Pod tem prestolom je veliko zgodb," pravi Fernando Benítez, odgovoren za Veliki teden v vili.
Tako kot Alba je tudi Fernando vključen v Veliki teden »že od otroštva«, že več kot 40 let. Bilo je leta 1999, ko je župnik don Andrés Ojeda uresničil sanje, "delo z njim je bilo zelo enostavno, imel je veliko zaupanja". Predlagano je, da ima Moya srebrni prestol za svojo zavetnico Devico iz Candelarije, sam pa ga je šel naročit v Luceno v Córdobi. Devica "je bila videti čudovita na tem prestolu," se spominja, in ko so preobremenili duhovnika, so se odločili, da je "v redu, moj sin," mu je rekel.
V 15 dneh jim je že uspelo sklicati "četo žena in mož na odvoz" in to, poudarja, "je nekaj zelo težkega v tako majhnem mestu, a nam je uspelo." Opredeljujejo ga njegovi koraki »brez pretiranih, preprostih«, v njegovih besedah pa se vidi ponos. Kristusov prestol nosijo le oni, »samo ženskih bratovščin je zelo malo in je zasluženo v mestu z le nekaj kilometri prebivalcev«.
Dekleta, zagotavlja Fernando, "so bolj predana in so bolj enotna med sabo", in da v skupini "med seboj vlečejo, se poznajo in podpirajo". Če je leta 1999 izšel prvi korak, so izšli že leta 2000 in od tam »brez prekinitve«. Letos, po letih, preživetih v zavetišču, »bodo razkazovali dragocen trousseau«, pričakuje zelo zadovoljen.
Celotna ekipa v cerkvi Nuestra Señora de la Candelaria – LBL
»Kdor pride, ostane«, pojasnjuje Mira ob pogledu na delo žena, ki polagajo rože na prestol, »nas ne ganeta gospodarsko ali praznično«, to je občutek in talent, ker »moraš znajo hoditi, korak je tvegan, ženske spreminjajo koreografijo glede na ulico«. So "zelo pogumne" ženske, priznava. Pandemija ni pustila samo dveletnega premora med velikim tednom, ampak "sled potreb, ki ostajajo zasebne, a so tam". Za dekleta je "biti tukaj tudi čas, da se izognejo svojim osebnim dramam."
Letos »nekateri od nas manjkajo«, se žalostno spominja, lani jih je zapustila »Pinito, veselje prestola in najstarejša ženska v bratovščini«, »zelo jo bomo pogrešali, je bil zelo opazen«.
Medtem ko govori, Saulo Moreno hodi mimo za njim in ljubeče komentira Fernanda in njegovo ženo: "Brez njiju sem nič." Odgovarjajo z nasmehi in zagotavljajo, da je Saulo ključnega pomena v Moyinem Svetem tednu, predstojnik bratovščine »in tisti, ki jih vse najbolje pozna«.
Saulo je že polovico svojega življenja vključen v Veliki teden, tako kot njegova družina. Današnji dan usmerja korake žensk pod prestolom, kjer sta potrebni koordinacija in koncentracija, da moči ne pojenjajo v kabini s komaj kaj prostora. Danes ob 22. uri bo trenutek, ki vabi vse, da ga doživite. Ta veliki teden ne bo lahek in morali so »prehitevati čase«, čeprav je na zadnji vaji šlo vse dobro. Po tej vaji v ponedeljek ostane le še dokončno urejanje podrobnosti do poznega jutra in vse pripravljeno za odhod končno nocoj.
Prestol Device Kandelarije je praktično pripravljen – LBL
