Obožujem jutranji vonj po populizmu. Populizem diši po sladkorni vate in vrstici iz 'Mr. Čudovito', sladek kič, ki te, če nisi previden, naredi nered. Mehka blazina in vroča čokolada. Populizem zveni kot vse, kar želite slišati. Problem vsake volilne kampanje je, ko je na sceni populizem, ker racionalnost skoči skozi okno. Zato, ko poslušaš Podemos in Vox, daje občutek, da nič ni nemogoče in kdor trdi nasprotno, je, da sta žaljiva dvostranka.
Nihče zjutraj ne obljublja več kot populist, pa ne zato, ker zmore, kot bi rekel Suárez, ampak zato, ker ne zna delati politike drugače.
Populist potrebuje vpitje množic, da vstane iz postelje.
Populizem je naslednja stopnja tradicionalnih strank. Evolucija PSOE in PP, ki tudi obetata veliko. Toda Vox, Podemos in družba imajo neprijetnosti obljubljati nekaj drugega na vsaki strani. Ker ima populist, bolj kot ljubimec, obljubo v vsakem pristanišču. In seveda, to število eksponentno poveča.
Kar gane Vox, tako kot Podemos – različne ekstreme, ki sovpadajo kot mol, ki grize isti rep –, so mali nacionalizmi, salonski nacionalizmi in ko je kampanja avtonomna, pa lokalni regionalizmi. Ker je vsak nacionalizem majhen, ker je ekskluziven, a regionalne kampanje so pokazale, da je lahko še manjša merska enota impulzivna: provincializem kvadratnega metra.
To se mi zgodi, ko slišim Santiaga Abascala, da pravi, da je León ena glavnih žrtev države avtonomij. Reči, da v Leónu, ni nič drugega kot hujskanje prebivalcev Leona proti Valladolidu, kot pravi Peláez. Še posebej, ker bi bil napredek v Španiji v zadnjih štiridesetih letih brez avtonomij nemogoč. Nevarnost populizma se začne, ko se nekaterim proda, kako krivična so njihova zla in so sosedje odgovorni.
Problem s populizmom je, ko poskuša prodati en sam projekt v devetih različnih provincah in želijo, da bi vseh devet izgledalo kot žrtve in krvniki hkrati.
