Nekdo bi moral naročiti anketo med mladimi španskimi delavci (podčrtam delavci; to je davkoplačevalci državne blagajne in plačniki socialne varnosti), da bi jih vprašal, kaj menijo o pokojninski politiki, ki jo je sprejela ta vlada. Kaj menite o teh 8,5-odstotnih povečanjih plač vaših staršev ali starih staršev, katerih stroške, blizu 18.000 milijonov evrov samo naslednje leto, bi morali v veliki meri nositi sami, z zaposlitvami, ki so pogosto negotova in skoraj tako slabo plačan Kako se emancipirati, ustvariti družino, kupiti stanovanje in kaj šele imeti otroke, na svojih hrbtih pa nositi gromozansko ploščo, ki so jim jo vrgli ti demagoški, strahopetni in neodgovorni politiki, nesposobni razmišljati dlje od naslednjih volitev. Španija je ena najstarejših držav na svetu. Tudi eden najmanj varčevalnih. Stroški pokojnin prevzemajo levji delež splošnih predpostavk države, več kot 190.000 milijonov evrov v letu 2023 in se iz leta v leto pospešeno povečujejo. Nihče si ni upal tarnati s to nevarno mačko, vendar je vsaj prejšnja ljudska administracija v sistem uvedla dejavnik trajnosti, katerega cilj je bil zajeziti to bežno naraščanje. S Sanchezom in njegovimi partnerji iz Podemosa je zavora popuščena z zakonsko vezavo prilagoditve te postavke na CPI, trenutna inflacijska eskalacija pa je končala konfiguracijo popolne nevihte. Demagogija, ki se pokaže pri reševanju tega kočljivega vprašanja, je tako velika in tako surova, volilni pristop tako razbohoten, da je vsak glas nasprotujočega mnenja obsojen na pridiganje v puščavi, preden ga kamenjajo. Solidarnost z upokojenci je sveta, nam pravijo. Zaslužili so (predvsem pa je devet milijonov potencialnih volivcev, menijo tisti, ki odločajo). Kaj pa solidarnost s tistimi, ki začnejo svojo kariero? Kdo jim bo dal možnost, da gredo po poti napredka, ko bo izvršna oblast uvedla nove davke na zaposlovanje v obliki vse resnejših prispevkov, kot obliž za pokritje luknje, ki jo ustvarja? Je normalno, da med letoma 2006 in 2020 povprečna pokojnina trpi več kot dvojnik povprečne plače in jo v tem trenutku že presega za sto evrov na mesec? Ali je sprejemljivo, da so plače v javnem sektorju za 58 odstotkov višje od plač v zasebnem sektorju in se ta razlika še povečuje? Kakšno prihodnost naši državi napovedujejo te številke? Nekateri od nas menijo, da bi EU vsilila razum v tej tekmi proti dnu in preprečila dokončanje tega barbarstva. On ni. Španski pokojninski sistem je vedno bolj podoben piramidni shemi, katere žrtve bodo naši otroci.
