Tradicionalno so škofi razlikovali med pastorji in teologi. Enriqueja Benaventa (Quatretonda, Valencia, 1959) bi zaradi njegove izobrazbe in kariere raje uvrstili v slednjega, zaradi njegovega doktorata na Gregorianski univerzi v Rimu ali njegovega dela kot profesor teologije in semeniški učitelj. A odkar je bil leta 2004 imenovan za pomožnega škofa v Valenciji in pozneje na čelu sedeža v Tortosi, je pokazal tudi svojo sposobnost približevanja svojim škofijam in njihovim duhovnikom, ki jih skuša »spodbujati in podpirati«, zavedajoč se, da da »velikokrat živijo svojo službo v okolju brezbrižnosti in pomanjkanja družbenega razumevanja«. Zdaj pozna svojo rodno škofijo, odkar ga je papež imenoval za nadškofa Valencie, potem ko je sprejel odstop kardinala Cañizaresa. — Cerkev in družba sta se v zadnjih letih zelo spremenili. Če pogledamo barometre CIS leta 2002, se je 80 % Špancev izreklo za katoličane, zdaj pa ta odstotek komajda presega 50 %.. Čemu je vzrok ta sprememba? —V zakramentalnem življenju Cerkve nasploh je kriza, ki se je v zadnjih letih zelo pospešila. Tukaj v Španiji smo v kratkem času doživeli proces, ki je bil v drugih delih Evrope počasnejši. Morda zato, ker tukaj izhajamo iz zelo drugačne zgodovinske situacije. Res je kriza v prenosu vere in hitrost, s katero se je zgodila naša, je presenetila vse. Zakaj? Sedanja kultura, ki nas obdaja, bo ustvarila občutek nezaupanja do Cerkve in bo zelo otežila evangelizacijo. Nekdo postane težko sprejeti sporočilo osebe ali institucije, ki ji ne zaupa. Od kod to nezaupanje? — Lahko je kombinacija dejavnikov. Zavedati se morate, da težava ni samo tukaj, v Španiji. Sveti Janez Pavel II. je v svoji cerkveni spodbudi Evropi nekaj, kar daje vtis, da je celina počasi hodila proti odpadu. Očitno so grehi, ki jih morda živi Cerkev, težava za evangelizacijo. To je Cerkev vedno govorila. Velikokrat pa pride tudi do kampanj, ki zabrišejo pravo realnost problemov. Obstajajo vprašanja, ki so pretirana, kot so registracije. Globoko v sebi vsi spoznavajo, da je Cerkev v večini primerov ravnala pravilno, vendar obstaja kampanja, ki zamegljuje problem. —Vendar se izkaže, da si je Cerkev lastnino prilastila… —Točno tako. Imel sem primer zvonika v Tortosi, ki je bil, kot da bi si Cerkev prilastila nekaj, kar ni njeno. Del ideje, za katero Cerkev trdi, da dokazuje svoje lastništvo, ko oseba, ki jo zahteva, nima naslovov, ki dokazujejo, da je njihova. Na koncu smo zmagali. Ko pa so ta prepričanja vgrajena v kolektivno zavest, se bo ustvaril občutek nezaupanja, preprečevanja, kar oteži evangelizacijo. — Obstajajo sektorji, ki navajajo tiste Ratzingerjeve besede, da bo Cerkev »postala majhna«, da bi opravičili situacijo. Ali ni konformistični odnos do univerzalističnega mandata, ki izhaja iz evangelija? Mislim, da to ni splošno vzdušje Cerkve v Španiji. To je vprašanje, ki nas vse zadeva. Ko pogledamo škofovsko učiteljstvo v škofovski konferenci, ne najdemo nobenega stališča opravičevanja tega pojava. Mislim, da moramo velikokrat najti načine za boj proti temu v kulturnem kontekstu, ki je naklonjen Cerkvi. Še naprej moramo sejati evangelij, še naprej moramo vzgajati laike, ki delujejo v skladu z vero sredi sveta, v javnem življenju, in to je seme nečesa novega, ki prihaja. —Pred nekaj dnevi je kongres na istem zasedanju razpravljal o novem zakonu o splavu in o 'trans zakonu'. Evtanazija je zakonita že eno leto. Zakoni, ki jih ta vlada sprejema, so zelo daleč od modela človeka in družbe, ki ga postavlja Cerkev. Se počutite napadene s temi zakoni? — Očitno je, da obstaja antropološki model, ki prežema sedanjo kulturo, model, ki se spodbuja z oblasti, iz centrov odločanja in je v nasprotju s krščansko vizijo. Smo v zelo subjektivistični antropologiji, kjer so osebne želje povzdignjene v kategorijo pravic, ki jih je treba zaščititi. Zato se to na koncu skuša vsiliti kot vizija človeka in realnosti. Preizkušeni so zakoni, ki ne le legalizirajo določene nasade, ampak jih preoblikujejo v pravice in da kasneje želijo na koncu vsiliti te vrednote prek izobraževalnih načrtov. Potem pridemo do nacionalizacije življenj ljudi. Škofovska konferenca je ob številnih priložnostih odločala o težavah, ki jih ti zakoni predstavljajo za družbo. Zdaj smo objavili opombo – 'Kristus nas je osvobodil za svobodo' – o ugovoru vesti, tako da se ob sprejetju teh zakonov spoštuje vsaj verska svoboda vsakega državljana in jim je dovoljeno ravnati po svoji vesti brez njihove pravice so kršene. "In ali to ni odpoved?" Ob predpostavki, da ni možnosti za zaustavitev napredovanja splava ali evtanazije. — Ne gre za predajo, ampak da se spomnimo, da obstaja osebna pravica, ki jo mora država spoštovati, kajti če ne vstopimo v popolnoma avtoritarno državo. Eno je, da lahko nekatere stvari legalizirate, drugo pa, da želite celotni družbi naložiti obveznost sodelovanja s praksami, ki lahko vplivajo na osebno zavest. Kaj so bili mučenci v zgodovini Cerkve? No, nekdo, ki je ravnal po svoji vesti pred tem, kar so velevali zakoni. To ni predaja, se pravi, da obstaja meja in če jo prestopimo, smo v totalitarni državi. Ugovor vesti »Obstaja nekaj osebnih pravic, ki jih mora država spoštovati, ker če ne vstopimo v totalitarizem« Enrique Benavent, izvoljeni nadškof Valencie — Ali res obstaja nevarnost, da prekoračimo to mejo? — Od trenutka, ko so določeni antropološki načrti vsiljeni izobraževalnim načrtom, se soočamo z vdorom države v moralno zavest ljudi. In če so poleg tega ljudje, ki ne sodelujejo z določenimi praksami, zaradi zvestobe svoji vesti deležni delovne diskriminacije, je očitno pred nami država, ki prestopa določene meje. — Kot tiste Celaájeve besede, da »otroci ne pripadajo svojim staršem«. Seveda bi bil primer. Res je, da starši niso absolutni gospodarji svojih otrok in svojega otroka ne morejo obravnavati kot objekt. Ne more pa država predvidevati, kako naj bodo otroci vzgajani, s kakšnimi moralnimi vrednotami, s kakšnimi načeli. – Med grehe Cerkve, o katerih ste prej govorili, so spolne zlorabe mladoletnih s strani nekaterih duhovnikov. Ste se kot škof osebno morali ukvarjati s tem problemom? —V Tortosi ni prejel nobenih pritožb. Obstaja samo en primer duhovnika, ki je bil obtožen navzven, v civilnem postopku. V družbenem in medijskem okolju, v katerega smo vključeni, verjamem, da če bi bilo primerov več, bi me kaj doseglo, saj se družbeno in medijsko spodbujajo pritožbe. Soočamo se z novim pojavom in Cerkev se mora spričo družbene občutljivosti lotiti tega vprašanja. Prej smo uporabljali idejo, da tu ne bo toliko primerov kot drugod, zdaj pa uporabljamo sredstva znotraj Cerkve, da ugotovimo pravo resničnost. Povezane novice standard Da Zamenjava škofov se zatakne zaradi poskusa nadzora nad imenovanji Standard José Ramón Navarro-Pareja Ne Škofje podpirajo, ne da bi omenili, demonstracije za življenje to nedeljo José Ramón Navarro-Pareja — Vatikanski strokovnjak za to številki , jezuit Hans Zollner, je dejal, da Cerkev krizi zlorab dodaja še prikrivanje. "Zdaj nihče ne pomisli, da bi se tako obnašal." Če so bili v preteklosti že kaj ukrepani, ne vem, tega nisem nikoli storil. Glede na posledice, ki jih ima zloraba na človekovo psihologijo in ki ga lahko spremljajo vse življenje, nikogar v Cerkvi ne mika, da bi tako ravnal.
