Na tej točki pontifikata bi bilo prav, da se ozremo na njegove začetke, da ne bi gledali pred časom, ko se zdi, da se nekateri procesi pospešujejo. Nedavni Motu proprio o Opusu Dei je dokaz za to. Na začetku je konec. Papež Frančišek se je predstavil in govoril o prenovi Cerkve. Dejal je še, da je pomembneje zagnati procese kot pa zasesti prostore. Glavna pripoved je zdaj sinodalni proces. Razumeti moramo, da je bil sinodalni proces del starodavne prenove Cerkve, kjer je potekala prenova krščanskega življenja. Prenova ne pomeni prilagoditi se potrebam sveta, postati posveten v papeškem jeziku. Ne pomeni niti zgolj spreminjanja oblik, niti integracije vsega družbeno sprejetega. Še manj pa se podrediti diktatu prevladujoče misli. Od oktobra 2021 se sinoda osredotoča na fazo župnija-škofija-škofovska konferenca. Imamo torej dokaj začetno fotografijo njegove celotne poti. Rad bi mislil, da bodo imeli tudi preostali trenutki sinodalnega procesa vodilno vlogo predhodnega. To pomeni, da ni treba hiteti s sodbami o predlogih, ki so predstavljeni kot večinski in to niso, nanašajoč se na primer na duhovništvo žensk, neobvezni celibat, spremembo spolne morale, pastoralno pozornost LGBTI vesolju. Predlogi, ki v redkih primerih temeljijo na metodologijah, ki ne pomenijo boljšega poznavanja realnosti, temveč usmeritev, ki temelji na vnaprej določenih idejah ali nezadovoljenih dokazih, ki se pojavljajo ciklično. Počakati bomo morali na razločevanje, da bi razjasnili krščanski predlog. Do danes so imeli vodilno vlogo različni mnenjski mehanizmi, ki so tudi del pluralne enote. Ne smemo pozabiti, kaj je rekel papež Frančišek na dan, ko je otvoril ta proces: »Sinoda ni parlament, da sinoda ni raziskava mnenj; sinoda je cerkveni trenutek, protagonist sinode pa je Sveti Duh. Če ne bo Duha, ne bo sinode«.
