NASLEDNJE
- Strokovnjaki
- oligarpijas
- halja
Tisti veteran iz predmestja je imel kazalec in del nohta pobarvan v tisto precej gnusno nikotinsko rumeno. Če bi ga ujel z nekaj konjaki, bi vrgel nekaj krvavih biserov, ki so bili poslastica. Majhna rast in razburjen, vse je prebral in zato je bil njegov zaklep električni šok, ki ti je polepšal dan. Ob neki priložnosti mi je dal enega najboljših nasvetov, kar sem jih kdaj dobil: “Palomar, glej bike in nogomet, ali greš zastonj ali pa ne gre”. Takšne modrosti ni našel pri Gracianu, La Rochefoucauldu, Montaignu ali neizogibnem Kapuscinskem.
Ko mi je prijatelj Pepe prejšnji četrtek rekel, naj ga povabim na trg
bikov iz Valencije, sem se spomnil te plemenite maksime in sem takoj sprejel. Minilo je več kot desetletje, odkar je stopil na neko stvar. Med 'psi' z mehkimi rokami, ki so ob prvem muletazu poljubljali albero, in veselim kozarcem esenc, ki so običajno zaprti kot pokrov kanalizacije, sem bil prisiljen oditi, ker sem tvegal, da bom v nečem našel večja čustva tako odbojen kot Cirque du Soleil, pa tudi to ni bilo to. A sem se vrnil k bikom, ker sem slišal, da sem edini, sestavljen iz občutka, da sem nekoliko prepovedan (to je otročje, ampak kaj ima veze). In sem se vrnil, ker sem se tako barantal nad mastnim in pobožnim cunamijem politične korektnosti. In vrnil sem se, ker sem v dneh pred bikoborbo čutil, da mi je skozi kosti tekel črv vesele nervoze. In vrnil sem se, da se spomnim kronik in knjig Antonia Díaza-Cañabateja, 'El Caña'. In vrnil sem se, ker je v Valencii in v Fallasu kul uživati popoldan v bikoborbah s hrano pred tem in pijačo po zabavi. Vrnil sem se, da bi videl Moranteja in tisto drzno držo Moranteja in tiste Morantejeve zalize, ki me spominjajo na Edija Clava, tistega bobnarja iz Gabinete Caligarija. Bikoborbe? No, na koncu, uf, no, hej... Deževalo je, veter me je zelo motil, biki niso šli zraven... Prekleto, običajno... Ampak če me spet povabiš jaz bom ponovil, no.
