Adrián je v grafitih videl odprta vrata za svojo ustvarjalnost. To, da nima okončin, tega 15-letnega najstnika ne preprečuje, da bi se prepustil temu, kar mu je všeč: vzel v roke pršilno pločevinko ali digitalno in grafitno pisalo, da bi pustil prosto pot svoji iznajdljivosti. »Ko grem na izlet, gledam grafite; pritegnejo mojo pozornost,« pravi 'Dius', njegov vzdevek v drugem svetu. Naj živi Corral de Almaguer, majhno mesto Toledo s 5.500 prebivalci. "Kaj želiš, da rečem! Če se tako izrazim, je svet videti kot sranje iz invalidskega vozička,« reče po telefonu s polnasmehom, ko ga vprašate o njegovi situaciji. "Rad bi bil v drugih okoliščinah, a se moraš soočiti s tem," dodaja. Adrián ima priznano 97-odstotno stopnjo invalidnosti. Pri dveh letih je izgubil okončine zaradi meningitisa, ki je povzročil smrtno generalizirano okužbo krvi. »Zaradi sepse so mu amputirali noge do stegen in roke do komolcev,« se spominja mama Rosa. V nekaj besedah povzame »boj« družine z upravami za pridobitev ekonomske pomoči. »Morali smo se na primer zelo boriti, da smo dobili polno financiranje za Adriánove proteze,« se spominja. Njegov sin je v drugem letniku ESO v svojem mestu, na šoli La Salle. Pri študiju pa je "grozen", pravi njegova mama, ki ga kaznuje z neuporabo mobilnega telefona, ko ne opravi svojih obveznosti. In tu je zametek Diusove ljubezni do risanja in tudi do grafitov. »Ko mu vzameš mobilni telefon, še bolj slika, saj ga to žene naprej,« prizna mama. Zato, da bi lahko še naprej risal, so mu julija kupili digitalno tablico in v začetku letošnjega leta se je 'Dius' vpisal na šolo urbane umetnosti La Mancha, ki jo obiskuje ob petkih popoldan. po plavanju. »Dober sem v obojem, bolj pa so mi všeč grafiti,« se nasmehne najstnik. »To zna izraziti na svoj način« Ustvarjalni center La Mancha se nahaja v Quintanar de la Orden, dvajset minut vožnje z avtomobilom od Corral de Almaguer, in njegovi učitelji poudarjajo Adriánov drzen značaj. »Je zelo navdušen otrok za 'napred', zelo pozoren kot grafitar,« pravi Franz Campoy. Je direktor in učitelj šole, ki začasno živi v Łódźu (Poljska), evropski prestolnici urbane umetnosti, kjer se uči od velikih stenskih poslikav in nadaljuje svoj doktorski študij likovnih umetnosti. »Še nikoli nisem poznal primera, kot je 'Dius'. To je bila novost, a ne zaradi njegove fizične pripravljenosti, ampak zaradi njegove želje po učenju in predvsem slikanju,« poudarja učiteljica, ki je fantu pomagala najti vzdevek. Zdravil je Adriána en mesec in se spominja, kako mu je njegov oče Miguel Ángel povedal o sinovem zanimanju za grafite vsakič, ko je šel v Quintanar de la Orden in se srečal s Franzom, ki tudi podpisuje freske in dela urbane umetnosti v tej populaciji La Mancha. »'Dius' ima zelo dobro sposobnost opazovanja ter šesti kritični in umetniški čut,« poudarja njegov učitelj. »Dobro je, da zna to izraziti na svoj način, še posebej na tablici, saj se po digitalni površini premika s posebno okretnostjo; in jo poskuša tudi spraviti ob steno«, poudarja. 'Dius', pred poslikavo, kjer vadi doma – fotografija iz vljudnosti Adrián se skupaj s petimi sošolci uči tehnike pršenja. Franz pravi, da se deček "zelo težko premika po steni" in lahko slika le v predelu pred seboj. Vendar pa 'Dius' zelo dobro pozna svoje štore in ve, kako držati pršilo, da ga uporabi, "pri čemer mu je delo na tablici pomagalo," je dejal direktor šole. Da bi pršilo bolje uporabil, je njegov učitelj Álex Simón izdelal napravo s palico in batom, ki je pritrjen na krtačo. »Če vam to ustreza, da se prilagodite svojemu štoru, lahko morda naslikam kaj boljšega,« je prepričan Simón. "Poskusil bom kasneje," obljublja Adrián, ki je pred kratkim odprl račun na Instagramu. Freska, ki so jo v Quintanar de la Orden izdelali 'Dius' in njegovih pet tovarišev v šoli urbane umetnosti La Mancha. Na steni, desno, je viden Adriánov vzdevek – Arturo Rojo. V tem trenutku fantu uspe stekleničko držati na en način in postaviti ustnik tako, da mu omogoča aktiviranje gumba. "Zdaj ne morete zahtevati fines, ker, če je že komplicirano s prsti, si predstavljajte brez njih," je izjavil učitelj. »Rad izdelujem črke, šprica pa ne obvladam prav veliko,« staršem zelo hvaležen prizna deček. »Če bo to poročilo spodbudilo našega dragega Diusa, da nadaljuje z grafiti, bo mnoge navdušil, ne, naslednje. Je motivacija in navdih za vsakogar.
