24. februarja lani, na prvi dan vojne v Ukrajini, je ABC pripovedoval o dolgi noči bombnih napadov, ki so jih doživeli v Kijevu, s tisoči poškodovanih stanovanjskih zgradb in resno škodo na infrastrukturi. Tudi intenzivni spopadi iz rok v roke, ki so potekali na ulicah prestolnice, z intenzivnim streljanjem v poslopjih ukrajinskega predsedstva, vlade in vrhovne rade (parlamenta). Invazija, odrejena po ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, je živela kot nočna mora med Ukrajinci, ki so že zabeležili septembrske dni 1941, ko so Hitlerjeve čete vdrle v mesto, da bi vse uničile.
Zanimivo je, ker je na isti dan, ko je Rusija pred enim letom začela svojo invazijo, ukrajinska vlada na svojem Twitter računu objavila sliko, ki je hitro postala virusna. Šlo je za risano ilustracijo, na kateri je Hitler božal Putina z naslednjim sporočilom: "To ni meme, ampak naša in vaša realnost v tem trenutku." Toda tisto, kar se je zgodilo tistega dne, znotraj tragedije, je bilo daleč od tistega, kar se je zgodilo 16. septembra 1941, dokler ni bil postavljen nov rekord, ki ni bil nikoli presežen: Hitler je v enem dnevu vzel 660.000 sovjetskih ujetnikov, kar je več kot v celotni svetovni vojni. II.
Jesús Hernández v 'Tega ni bilo v moji knjigi o drugi svetovni vojni' (Almuzara, 2018) pripoveduje, da Hitlerju ni uspelo pokoriti Britancev in da se je konec leta 1940 osredotočil na to, kaj je njegovo resnično sovražnik: Sovjetska zveza. Prišel je čas, da se soočimo z velikim dvobojem druge svetovne vojne, s katerim je nacistični diktator želel uresničiti svoje sanje o preobrazbi Nemčije v celinski imperij, ki sega od Atlantika do Urala. 30. marca 1931 je svojim generalom sporočil, da namerava napasti komunističnega velikana v operaciji Barbarossa, ki se je začela 22. junija, ko je sredi noči zazvonil telefon v štabu leningrajskega vojaškega okrožja. ..
Ni bilo normalno, da so iz Moskve zahtevali »nujen« sestanek s takratnim vrhom mesta, zato je bilo očitno, da se dogaja nekaj resnega. Signalizator Mikhail Neishtadt je svetoval načelniku generalštaba, ki je štirideset minut pozneje prišel slabe volje. "Upam, da je pomembno," je zarenčal in mu izročil telegram: "Nemške čete so prestopile mejo Sovjetske zveze." »Bilo je kot nočna mora. "Želeli smo se zbuditi in da bi se vse vrnilo v normalno stanje," je dejal slednji, ki je kmalu ugotovil, da to niso bile sanje, temveč gromozanski juriš treh milijonov vojakov in več deset kilometrov tankov in letal, ki so že bili napreduje skozi 2.500 kilometrov dolgo fronto od Črnega morja do Baltika.
Zadeva: Kijev
Kot je pojasnil Michael Jones v "Obleganju Leningrada: 1941-1944" (Kritika, 2016), je operacija načrtovala trojni napad: Armadna skupina Center bi osvojila Minsk, Smolensk in Moskvo; Severna skupina se je zatekla v baltsko regijo in vodila Leningrad, južna skupina pa je napadla Ukrajino proti Kijevu. Slednji je bil pod poveljstvom maršala Gerda von Rundstedta, ki je prečkal Poljsko, presegel Lvov in septembra po nizu prepričljivih zmag dosegel porečje Donbasa in Odeso. Erich von Manstein je bil tisti, ki je po hudem obleganju izpeljal osvojitev tega zadnjega pristaniškega mesta.
Ofenziva na Ukrajino je povzročila niz porazov sovjetske vojske, ki so se zgodili ob dokončnem padcu Kijeva 26. septembra 1941, ko so ugasnili še zadnji branilci. Do sredine avgusta je Stalin okoli mesta zbral približno 700.000 vojakov, tisoč tankov in več kot tisoč topov. Več njegovih generalov ga je opozorilo, čeprav s strahom, da bi lahko čete obkolili Nemci. Edini, ki je pokazal malo silovitosti, je bil Georgij Žukov, ki so ga zamenjali, potem ko je sovjetski diktator ukazal, naj se ne umaknejo.
Sprva so zavese Tretjega rajha stisnile branilce južno in severno od mesta. Da bi to naredili, so imeli podporo skupine II tankovske divizije Heinza Guderiana, ki je 200. istega meseca s svojimi tanki prepotovala 23 kilometrov s polno hitrostjo, da bi pomagala v sponkah. 5. septembra je Stalin spoznal svojo napako in se uspel umakniti, a za beg je bilo prepozno. Velika večina od 700.000 sovjetskih vojakov ni imela časa za beg. Počasi se je obleganje zapiralo, dokler 16. ni skupina II Guderianove divizije stopila v stik s skupino I.
Nacisti so v pokolu Babi Yar ubili 33.000 Judov v Kijevu ABC
Zapis nesrečneža
Kot piše v dnevniku Hansa Rotha, vojaka 299. bataljona pehotne divizije nemške šeste armade, bodo najintenzivnejši boji med 17. in 19. septembrom. Rusi so se branili z molotovkami, slavnimi raketami katjuša in celo s pasjimi bombami, poleg tega pa so po mestu pustili mine. Stalinova taktika pa je povzročila samomor, vendar so njegove vojake po padcu mesta 26., ko so se zadnji branilci predali, pospravili v vreče in zaprli. Istega dne je nacistična vojska v samo 24 urah aretirala 660,000 vojakov, s čimer je presegla rekord največjega števila ujetnikov v enem dnevu po drugi svetovni vojni.
Najhujše pa je šele prihajalo. 28. so nacisti po vsej prestolnici razdelili letake, ki so napovedovali: »Vsi Judje, ki prebivajo v Kijevu in njegovi okolici, se morajo jutri, v ponedeljek, ob osmih zjutraj zglasiti na vogalu ulic Melnikovsky in Dokhturov. S seboj morajo imeti dokumente, denar, dragocenosti in tudi topla oblačila. Vsak Jud, ki ne bo upošteval teh navodil in ga najdejo kje drugje, bo ustreljen. "Vsak civilist, ki vstopi na posest, ki so jo evakuirali Judje, in ukrade njihove stvari, bo ustreljen."
Naslednji dan so se začele usmrtitve vseh, Rusov ali Ukrajincev. Nacisti nimajo časa za izgubljanje in ti proizvajajo vrtoglavo hitrost. Ko so prispeli, so jih stražarji odpeljali točno na točko, kjer so jih nameravali pobiti. Najprej so jima ukazali, naj se slečeta, jima zasegli oblačila in preverili, da nimata denarja ali drugih vrednejših predmetov. Ko so bili na robu soteske, so med grmečo glasbo in letalom, ki je letelo nad njimi, da bi prikrilo krike, prejeli strel v glavo.
Ukrajinski Judje kopajo lastne grobove v mestu Storow v Ukrajini. 4. julij 1941 WIKIPEDIJA
baby yar
Grossman je v svoji knjigi zapisal, da je bil slavni pokol v Babjem Jaru, kot si ga je zamislil za grapo, kjer je delal na obrobju Kijeva, uvedba genocida s kroglami, ki se je kasneje razširil z uporabo plina. V tem smislu je bilo ključnih 3.000 mož Einsatzgruppen, skupine potujočih usmrtitvenih enot, sestavljenih iz članov SS, od katerih so mnogi svojo dolžnost opravljali pijani. V pičlih 48 urah so nemški vojaki pobili 33.771 Judov, ki so v zadnjem trenutku gojili upanje, da bodo izgnani.
Najmlajša žrtev, ki jo je ukrajinski spominski center Babi Yar lahko identificiral, je bil dojenček, star le dva dni. Anatolij Kuznecov se v svoji knjigi 'Dokument v novi obliki', ki je izšla leta 1966, spominja pričevanja židovske ženske, ki ji je uspelo pobegniti: »Pogledala je dol in občutila vrtoglavico. Imel sem občutek, da sem zelo visoko. Pod njo je bilo morje krvavih trupel.”
