Barcelona, 1962. Enostavna igra, v katero se spraviš in se umažeš. Sveže napolnjen varen, malo nadzora, kaj šele odpornosti. Kaj bi lahko bilo umazano? No, čisto vse. Torej, kar bi moral biti preprost rop, se je spremenilo v brutalen in neuspešen umor. Vodja Francesc Rovirosa je bil zaboden in z razbito glavo v svoji trgovini s svetilkami na ulici Aragón. To je bil, kot se je takrat reklo, »zločin eksistencialistov«. Zločin desetletja. Le da so bili tako imenovani eksistencialisti v resnici dezerter iz ameriške vojske, svečarjeva ljubica, snemalec in jazzist. Netipična 'banda' s skoraj novorojeno sobo Jamboree kot bazo delovanja in odprtim lokalom za centralmine, alkohol in heroin.
Zamahne droge in nepridipravi v mestu, ki ga še vedno objema rjavkasta sivina diktature. »To je zgodba o predolimpijski Barceloni, ki je ena mojih velikih obsesij,« je pojasnil Alberto Valle (1977), ki je obudil umor Rovirose in njeno osupljivo okolico, da bi jo fikcionaliziral na straneh »Vsi so se ustavili ples« (Založba Roca). "To je zgodba, ki združuje tri stvari, ki me navdušujejo: glasbo, Barcelono in pravi zločin," je pojasnil Valle, avtor knjige 'I am the Dead Man's Revenge' in tudi 'pulp' serije, podpisane pod psevdonim Pascual Ulpiano.
Šesta flota
Zmagovalec najnovejše nagrade L'H Confidencial Black Novel, 'Everyone had stopped dancing' črno-belo postavi zgodbo nizkih strasti in še nižjih globin v Barceloni, v kateri se je jazz začel pojavljati kot nenavadno zatočišče svobode. To so bili dnevi kluba Jack's, Toast in marinci Šeste flote, ki so se prosto sprehajali po Plaza Real in Escudellers Street. Jubilejni jazz klub in seveda leta 1960 na grozo režimskega tiska rojeni Jamboree. »Tam se je dogajalo brez dovoljenja nepristojnih organov; fascinantne, zanimive, nevarne in razburljive stvari,« se brani Valle.
Tete Montoliu, v jubilejnem Jazz klubu ABC
Barcelona šestdesetih let, dodaja pisec, je bila »mesto na mejah svojega časa«. »Provincialno mesto v zaostali državi dve uri od začetka Evrope in kjer so stvari res zelo drugačne,« je pojasnil. Mesto, skratka, v katerem je še vedno globok pečat revščine in beda pesti uličice in penzione. "Materialna beda vodi v moralno bedo," pravi Valle.
In le malo je učinkovitejših načinov za zajemanje prehoda med prvim in drugim kot dober kriminalni roman. »Verjamem, da je bistveni del kriminalnih romanov raziskovanje moralne bede; pregled iz zelo različnih zornih kotov,« poudarja avtor, ki se prepozna kot navdušen uživalec noir krimičev. »Barcelona je bila takrat španska prestolnica črnskega filma, policijskega filma. Tukaj ne bom rekel vseh, vendar je velika večina filmov tega žanra posnetih in obračunanih. Vedno sem zagovarjal, da je prava premierna filmska šola v Barceloni šola Ignacia Iquina in družbe,« je pojasnil.
»Neločljiv del kriminalnega romana je, da raziskuje moralno bedo; pregled zelo različnih zornih kotov»
Obširno dokumentiran film 'Vsi so nehali plesati' spreminja lastno serijo in uvaja izmišljen zaplet, povezan z izsiljevanjem in kriminalno združbo, hkrati pa daje glas resničnim likom, kot sta Tete Montoliu in Gloria Stewart, ter ujame duh obdobja v tem, da se je bilo relativno enostavno spotakniti. "Prehod na temno stran v takem času je bil razmeroma enostaven," mu spodrsne.
Prav tam so Pilar Alfaro, Stephen Johnston, Jack Hand in James Wagner improvizirali kvartet smrti, ki je preletel na videz popolno skupino, ki je zelo trpela. Kolikor vem, nihče od njih ni bil varen z delom Jean-Paula Sartra, vendar so njihove nerodne avanture omogočile Francovemu režimu, da jih je uporabil kot zgled vsega slabega, kar je, kot so rekli, mogoče najti v jazz klubu.
