Vsak dan se po ocenah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v mesto preseli približno 180.000 ljudi. S to hitrostjo bo po napovedih svetovno prebivalstvo do leta 2050 doseglo 9.000 milijonov prebivalcev, od tega jih bo 70 % živelo v urbanih središčih. V tem kontekstu in če upoštevamo, da so velika urbana območja glavni proizvajalci svetovne energije (75 % vseh) in izpustov toplogrednih plinov (60 %), ni presenetljivo, da mnoga med njimi začenjajo staviti na novih, bolj trajnostnih modelov in v skladu z novimi tehnologijami, da bi odgovorili na velike globalne izzive, ki jih prinaša podnebna kriza. Pandemija koronavirusa je bila 'šok', ki je razkril ranljivosti našega načina življenja ter javnih in zasebnih sistemov upravljanja, zaradi česar smo ponovno razmislili o našem urbanem razvoju. Mesta prihodnosti se bodo morala soočiti z novimi izzivi prihodnosti in zagotavljati kakovost življenja svojih meščanov v kontekstu negotovosti. Za to moramo oblikovati prožna mesta, ta so prilagodljiva, odporna in zdrava. Novi modeli mest bodo del svojega uspeha temeljili na inteligentni povezavi med tehnologijo in trajnostjo, to so tisto, kar popularno imenujemo pametna mesta ali mesta 4.0. Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ter veliki podatki ne omogočajo učinkovitega in trajnostnega upravljanja javnih storitev, kot so delovanje omrežja javnega prometa za izboljšanje trajnostne mobilnosti, odgovorna raba vodnih virov ali virov energije, boljše ravnanje z odpadki oz. redefinicija javnega prostora. Vsekakor bodo mesta, ki so najbolje pripravljena na soočenje z učinki in vplivi podnebnih sprememb, najbolj privlačna za privabljanje talentov, podjetij in naložb. Skupaj s trajnostno komponento se digitalizacija kaže kot velik diferencialni dejavnik pametnih mest. Povezljivost, infrastrukture za zbiranje podatkov, senzorji ... vendar v središču vedno ljudje. Po podatkih McKinsey Global Institute je vsako ponujeno pametno mesto razdeljeno na tri ravni. V prvi vrsti sloj s temi zgoraj omenjenimi elementi (senzorji, povezljivost itd.), ki nam omogočajo zbiranje podatkov, na katerem je druga raven 'strojne' in 'programske' opreme za njihovo upravljanje in analizo. Navsezadnje so protagonisti ravno državljani, saj bodo ob podpori institucij in podjetij tisti, ki bodo izkoristili vsa ta inteligentna orodja. Vso to tehnološko moč je treba dati v službo razvoju veliko bolj trajnostnih območij in mest. Pametna mesta in pametna omrežja omogočajo izboljšanje, na primer, naših sanitarnih omrežij, odkrivanje možnih puščanj v realnem času in optimizacijo porabe vode. V konkretnem primeru rdečih električnih lučk pravilno upravljanje z njimi odpira vrata učinkovitejši rabi virov, tu je optimizacija celotne vrednostne verige, ki poteka od proizvodnje do uporabe na ravni domačega uporabnika, rešitve lokalnega dinamičnega oblikovanja cen. sistemi ali uporaba inteligentne javne razsvetljave, ki je prisotna v nekaterih mestih. Skratka, v tem ekološkem in digitalnem prehodu nam inteligentna zveza med tehnologijo in trajnostjo ponuja priložnost, da se na podnebno krizo odzovemo z oblikovanjem obzorja napredka in razvoja. Toda pametno mesto je lahko tako le, če so njegove institucije, podjetja in državljani pametni in kažejo novo kolektivno inteligenco. V svetu, ki nastaja, bitke prihodnosti ne bodo dobili najmočnejši, temveč tisti, ki bodo najbolje sodelovali s tkanjem inteligentnih strategij in zavezništev.
