Tu so spet 'Sladke sanje' s svojo neusmiljeno izpovedjo, sanjami, ki se razbijejo pred gledalci, in celotno galerijo osebnih neuspehov. Tako pop, kot konceptualen, Alberto Velasco z mešanjem monologa, plesa, humorja in samoparodije uprizarja tisto tisočletno slabost vedno živeti na vrvici življenja, ki ne more biti plemenito, lepo ali sveto. V avtobiografski oltarni sliki je to tako ritual kot obračunavanje, zato so 'Sladke sanje' delo, v katerem se Alberto Velasco smeji samemu sebi, trpi, pomiluje in trpinči.
Njegovo življenje je strastno, vsakodnevno umiranje in poskusi vstajenja, nedaleč od figure tistega Agnusa Dei, vedno pripravljenega na žrtvovanje, s katerim se ovije v prvem prizoru; ali tistega Nazarečana, tistega spokornika svojih čustev in svojih propadlih ljubezni. Pred mikrofonom ali kuhanjem jedi na podlagi lastnih travm, skozi to igro svetlobe in senc Alberto Velasco odira samega sebe živega, da bi se poskušal vprašati, ko je Alberto Velasco zajebal, kakšna je pot med otrokom, kakršen je bil, in klovn današnjega časa, ki išče ljubezen in se znajde sam.
Z vso lucidnostjo so 'Sladke sanje' resno humorno delo, s tistim humorjem, ki se rodi iz strastno doživetih tragedij in ki se sporočajo v iskanju empatije src, ki sedijo na sedežih. Ne boji se presežkov, temveč jih zatrjuje, ničesar ne skriva, ker nas želi vaditi v resnici, v telesu, ki pleše, da se osvobodi. Ker ta predstava ni nič drugega kot dejanje katarze, poskus preseči krizo in izgubljeno ljubezen z iskanjem sreče, kakršna koli že, morda trenutka premirja.
Odkar je izšla, 'Sweet Dreams' ni nehala žati nenehnega uspeha, kljub dejstvu, da ima nepopolnost izpovedi, narejene v mesu, in je zato čudna, lepa, resnična, napisana s tistim pogumom tisti, ki se ne boji odstraniti demonov iz duše in poiskati ozdravljenja.
