Vox noče vladati. Videl je že postrižene brade svojih prejšnjih sosedov, vseh političnih sil, ki so se v zadnjih letih spodbijale dvostrankarstva in so od trenutka, ko so se dotaknile las, izpuhale. Vox ve, da se upravljanje obrablja, izziva in preizkuša doslednost programov, ideologije in celo načel. Populizem ni podprl uprave, ker gre za isti zeleni dim iz Bengalov, ki so ga militanti Voxa zažgali med petjem španske himne na volilni večer. Zaradi tega je skozi celotno kampanjo spodbujal svojo namero, da podpre tiste iz Mañueca, ne da bi vstopil v vlado, zahteval brez odgovornosti, kar je edini način pritiska, ne da bi bil odgovoren.
Toda njegov izjemen napredek je bil neizogiben, da bo prva igra velika tekma. Medtem ko je Santiago Abascal kričal, da Juan García Gallardo daje na obraz podpredsednika, je mladi kandidat pogoltnil slino, napel mišice in se skril pod brado.
Zgodovina Voxa se začne v Castilli y Leónu, ironiji nacionalnega ponosa, v tej deželi, kjer je bila kovana Španija, ki trese in navija. Vse našteto ni pomembno, Vox si začne tukaj zaslužiti svoje mesto, sicer bo to še ena minljiva iluzija. V Španiji pojasnjujejo, da bo iz vogalov in La Moncloe prispel šele za Castilla y León, Andaluzijo ter občinskimi in regionalnimi. Frenetično leto, v katerem bodo dejstva nadomestila obljube. In nihče ne ve, kako dolgo trajajo leta v politiki.
Po 13. februarju jo igra Vox. Ko je PSOE poražen, se je Ciudadanos razkrojil, Podemos stisnjen v kot, PP pa prežveči zmago, ki se duši zaradi ponovne priklenjenosti na odvisnosti. Čas je za Vox. Vleči ali goljufati. Pokažite, ali gre res za vladno stranko ali zgolj za tantrum z desnice. Aznarjevi odsotni brki, Le Pen z telovnikom, Orbán naložil na Babieca. Če je res, da so bili demonizirani ali če se motimo tisti, ki se bojimo tega, kar pride. "Časar se bojim, je tvoj strah," je govoril Shakespeare, Vox pa se boji vsega, kar sovraži.
