Španska književnost ima pet dobitnikov Nobelove nagrade za literaturo (šest, če vključite Maria Vargasa Lloso, ki ima isto perujsko državljanstvo kot Španec): José Echegaray (1904), Jacinto Benavente (1922), Juan Ramón Jiménez (1956), Vicente Aleixandre (1977). ) in Camilo José Cela (1989). Nekateri so gotovo ušli ministru za kulturo Miquelu Iceti, ki je to sredo v izjavah, ki jih je ponudil medijem, da bi pojasnil načrte svojega oddelka glede prihodnosti Velintonije, dejal, da ima Španija štiri Nobelove nagrade za književnost.
»Z vidika tesnobe, ki jo povzroča to vprašanje, naj ve, da je ministrstvo za kulturo prevzelo pobudo, da je bilo to dobro za –je dejal, ko je imel v mislih hišo Vicenteja Aleixandra v Madridu, da je v naslednje dni bo dražba za 4,6 milijona evrov.
4. imamo sestanek z Velintonio in z Aleixandrovim arhivom in upam, da se bo od tam pojavil predlog, ki bo lahko zadovoljil legitimno trditev, da imamo Hišo poezije in da bo eden od štirih dobitnikov Nobelove nagrade za literaturo imeti institucionalno priznanje in skrbeti za svojo dediščino.
Niso štirje španski pisatelji nagrajenci z Nobelom, najprestižnejšo literarno nagrado, ampak pet. Ali šest, če želite vključiti. Aleixandre je bil četrti Španec, ki ga je dobil, natančneje leta 1977, v nagradi, ki so jo razumeli kot mednarodno priznanje za demokratično odpiranje Španije po Francovi diktaturi. Ravno Velintonia, koča, ki jo je imel Aleixandre v središču Madrida, ima simbolično vrednost kot zbirališče 'notranjega izgnanstva', ki so mu bili podvrženi on in drugi veliki pisci druge polovice prejšnjega stoletja po državljanski vojni. . To je bil eden od argumentov, ki jih je navedla madridska skupnost za zaščito stanovanj s premoženjem premoženja (BIP), v procesu, ki nikogar ni pustil zadovoljen.
Prvi španski avtor, ki je dobil Nobelovo nagrado, je bil José Echegaray, ki je bil poleg pisatelja tudi matematik, inženir in celo minister za javna dela in finance. Da, nagrada je bila podeljena v kategoriji literature, ki si jo deli s Frédéricom Mistralom, "v znak priznanja številnim in briljantnim skladbam, ki so na individualen in izviren način oživile velike tradicije španske dramatike". Akademija je priznala Jacinta Benaventeja za "srečen način, s katerim je nadaljeval slavno tradicijo španske dramatike", Juan Ramón Jiménez pa je izpostavil "njegovo lirično poezijo, ki je v španskem jeziku primer visokega duha in umetniške čistosti."
Camilo José Cela, avtor tako emblematičnih romanov, kot sta 'La familia de Pascual Duarte' ali 'La colmena', je leta 1989 zapisal "za bogato in intenzivno prozo, ki je z zmernim vnetjem oblikovala zahtevno vizijo ranljivosti človeka". Vargas Llosa, leta 1993 perujska nacionalizirana španščina, nagrada princa Asturijskega za pisma in Cervantesa, konvencija leta 2010 na Švedski akademiji »za njegovo kartografijo struktur moči in njegove ostre podobe individualnega upora, upora in poraza«.
