Mislim, da je José Bono, ko je bil minister za obrambo, izjavil, da ni nič drugega kot njegov oče, župan, ki je bil v prejšnjem režimu. Seveda mu ni bilo treba, samo zato, ker je bil socialist. Toda njegove besede, nedvomno rojene iz srca, lahko prevzamejo pripadniki generacije, ki ji je bilo tako kot naši vse narejeno; vse, razen sprave med dediči tistih, ki so se na eni ali drugi strani borili v državljanski vojni pred šestinosemdesetimi leti. In to smo storili, sprijaznili smo se, to je bil naš skupni prispevek k zgodovini Španije.
Naši starejši so morali preživeti zelo težke čase. Pri 18 letih se je moj oče prijavil kot requeté v Tercio de la Merced, v vrstah katere se je boril, dokler ni služil v mornarici kot topovski kaplar na krovu pomožne križarke. Tri leta prepirov, njegovi otroci niso vedeli le malo o teh peripetijah, dokler po njegovi smrti nismo lahko ponosno prebrali njegove službene kartoteke. Zato, ker je bila naša generacija vzgojena v domoljubju, ne pa v zamerljivem spominu, ki se zaradi mračne ideološke zasnove kot kaže želi prenesti na naše vnuke.
Rekli boste, za kaj gre? Izogibam se napovedi novih ekshumacij. »Demokratični spomin«, absurdni zgodovinopisni prezentizem in zvit napad na svobodo. Tokrat bi bili oskrunjeni grobovi pogumnih borcev Alcázarja de Toledo, ki do danes v miru ležijo pod obzidjem trdnjave, pri obrambi katere so padli. Njegov šef, nagrajenec polkovnik Moscardó, je tam izgubil nekaj dragocenejšega od lastnega življenja, življenja svojega sina, ki je bil umorjen, ker se je njegov oče uprl prisili, da se preda.
Tako kot mnogi drugi se je tudi Moscardó pridružil izjavi generala Franca, ne proti republiki, temveč proti nevredni vladi ljudske fronte, ki je zapadla v najbolj absolutno nelegitimnost, saj je privolila – če že ne spodbujala – atentat na voditelje parlamentarna opozicija. Izjava – ne državni udar –, ki ji je sledila vstaja vsaj polovice naroda, ki je z razlogom vedel, da je ogrožen.
Upor proti revoluciji. Tragedija, ki se ji niso mogli ali morda hoteli izogniti tisti, ki imajo resne vladne zadolžitve, med njimi tudi člani socialistične stranke; isti, ki so se pred dvema letoma uprli republiki v Asturiji in Kataloniji, od katerih imajo nekateri svoje kipe v Castellani. Kakšno napako so zagrešili junaški polkovnik in njegovi možje? Čast je zahtevala in ubogali so.
Triintrideset let po tem podvigu, ki je ganil svet, sem našel mesto kot mornariški kandidat na mornariški šoli in prisegel Španiji pred njeno zastavo, isto, kot je prisegel moj oče, iste barve, kot jih je polkovnik Moscardóió ponosno pokazal na Alcázar, legenda zanamcem, trajno pričevanje vojaških vrlin. Svetišče časti, poguma, zvestobe, dolžnosti, v trdnjavi ni zaman danes Muzej vojske. Če bi bilo ravnanje njenih branilcev obsojanja vredno, bi bila taka tudi vojaška ustanova, ki so ji pripadali. Ista ustanova, v kateri je častno služil več kot štirideset let skupaj s tolikimi tovariši.
Zaradi tega se Alcázar ne more predati. Danes tudi ne.
O AVTORJU
Agustin Rosety Fernandez de Castro
