Pogosto se reče, da je zdrav razum najmanj običajni čut. In glede na to, kar vidimo v zadnjih mesecih, je jasno, da je res. Ker je v času hude gospodarske krize, kot jo doživlja naša država, ko milijoni družin ne morejo napolniti hladilnika ali prižgati ogrevanja, znižanje davkov, da bi jih nekoliko ublažili, videti kot nesmisel, nekaj nerazumljivega.
Izgovori so vedno isti, zdravstvo in šolstvo, čeprav predstavljata majhen del že napovedanega državnega proračuna za letos. Imeti igre z veliko težo, kjer je bilo veliko več dvomov o potrebi po njenem obstoju, kot je enakost. In za povrh v letu, v katerem je pobiranje (zaradi inflacije) absolutno rekordno, kar bi morala biti meja za znižanje davkov.
Še en izmed najpogosteje uporabljenih izgovorov danes je absurdna dihotomija bogati-revni, kjer, kot smo komentirali ob drugih priložnostih, letvico za 'bogat', več ko želijo porabiti, bolj jo znižajo, dokler ne končajo bogati biti ti. Ker vladar vedno misli, da malo porabi, ti pa veliko zaslužiš. Prav tako se ne strinjajo, česa se dotakniti pri davkih, saj aberacijski davki na nepremičnine ali dediščino (davek na smrt), ki obdavčijo premoženje, za katerega so bili davki že plačani, trdijo, da so tisti, ki največ zaplenijo 'bogatim'. A po drugi strani se je pred nekaj tedni znižal DDV na hrano, ki se je v zadnjih mesecih tako močno podražila, pa tudi prijateljem javnosti ni bilo dobro. Niso se strinjali, češ da pridejo tudi bogati, pri čemer so popolnoma pozabili, da je odstotek dohodka, ki ga skromna družina nameni za hrano, veliko višji od odstotka dohodka, ki ga nameni premožna družina. Več bi pojasnilo tistih 20 centov na bencin, kjer gre več za Porsche 911 kot za Seat izpred 20 let.
Zadnji veliki izgovor, ki se ga oklepajo socialisti in drugi kolektivisti, da še naprej segajo v naše žepe, je, da neka nadnacionalna entiteta domnevnega prestiža (IMF, OECD, EU ...) brani davke. Kot da ne bi bili sposobni videti konflikta interesov, da se te ustanove financirajo iz javne blagajne. Kako si ne želijo več davkov, če pa so njihove visoke plače odvisne od njih?
Kot smo že omenili, slovar bogati-revni ne obstaja. Tisti slogani "naj bogati plačajo" so samo to, slogani. Kjer obstaja, je ločitev med družino in državo, in tukaj država nikoli ne plača. V vseh krizah, ni pomembno tisto leto 2008, covid... so družine tiste, ki morajo zategovati pasove, medtem ko vlada ne neha razsipnovati in nas zadolževati. Politiki nikoli ne rečejo "mi bomo porabili manj, da boste vi imeli več". Delež gospodarstva, ki ga država ne obvladuje, imajo družine, več je javnega sektorja, manj zasebnega, računica je preprosta.
Branimo družine, branimo podjetja, borimo se za samozaposlene, za zasebni sektor. Zaplenimo edinega bogataša, ki res obstaja, vlado!
O AVTORJU
Alfredo Reguera
