Mikolajvska poštna lekarna je bolj bunker kot karkoli drugega. Slike na stenah so bile zamenjane z lesenimi letvami, ki blažijo udarce, in vojak, oborožen z AK47, preverja potne liste. Vojna spremeni vse, tudi pošto.
Po opravljenih vseh kontrolah smo prispeli v pisarno Jehorja Kosorukova, direktorja poštne službe regije. Iz njegove pisarne lahko vidite mestno vojaško letališče, prizorišče hudih spopadov med ukrajinskimi in ruskimi enotami. Odpre okno, da nam razkaže okolico in soba se razsvetli. Od daleč odpre in ko pogledamo ven, nas opomni: "Pozor, pred nami so lahko ostrostrelci." Nato se izogne oknu in pojasni, zakaj se je odločil ostati pred pošto.
V Ukrajini je poštna storitev ključnega pomena za nekatera območja države. »So kraji, kjer ni trgovin, je pa pošta. Prodajamo olje, toaletni papir, nogavice …«, pravi Yehor. Poleg tega so oni tisti, ki so zadolženi za izplačilo pokojnin. Brez njih bi bilo življenje v nekaterih mestih veliko težje.
Od 330 do 15 delavcev
Kritično delo sredi vojne, ki jo je vodil tudi pod ruskim ognjem. Prej je v stavbi delalo kakšnih 330 ljudi, od izbruha vojne pa jih je ostalo le še 15.
Nekateri delavci so utrpeli posledice sovražnikovega napada, na dostavnih vozilih pa so sledi strel ali šrapnelov. V sami stavbi, kjer smo, se vidijo učinki izstrelka, kot je luknja v strehi na dvorišču. »Ne pritožujem se, samo razlagam ti,« pravi.
Kljub vsemu Kosorukova nerada odide. »Zadolžen sem za kritično infrastrukturo. Tukaj imamo nalogo in kapitan mora biti zadnji, ki bo odšel,« pravi.
Od prenosa računov in poštnih storitev do med droni in kamerami za nočno opazovanje
Vojna ni vplivala le na njegovo rutino, ampak tudi na vsebino paketov. Delitev bančnih računov so nadomestila očala za nočno opazovanje za vojake. Kar so bile nekoč božične voščilnice, so zdaj brezpilotna letala z granatami za boj proti Rusom.
Zazvoni telefon in nam pokaže zaslon: satelitski posnetek ukrajinskih obrambnih služb, na katerem so zaznali rusko raketo. Na svoji poti se usmerja proti Mikolaivu. Naši molčijo in Jehor gleda v nebo. Minuta molka, ki jo režiser prekine s smrkanjem, zavija z očmi in meditativno giblje. "Tišina", reče, medtem ko gremo naprej proti izhodu v njegovem spremstvu. »Ne maram tišine, dela me živce,« pove pred slovesom.
