"Ne bodi heroj", že zelo jasen Pedro Zafra, 31-letni mladenič iz Cordobe, ki živi v Kijevu s svojimi duhovniki in blagoslovljenimi žilami, ki jih v župniji sprejema od začetka vojne.
»Nisem heroj — ponavlja —, te situacije se ne bi mogel spoprijeti sam. Bog je tisti, ki mi daje moč z molitvijo in zakramenti," Pedro priznava, da so od začetka vojne "dobi časi, ko padem malo v tesnobo, v nesmisel, da ne poslušam človeškega razloga za to, kar se dogaja , zdaj pa sem našel veliko več smisla v molitvi in zakramentih, ki mi dajejo milost, da ne bežim in vztrajam s tistimi, ki se spreminjajo».
Pedro pripada Neokatekumenski poti in je leta 2011 prišel v Kijev, da bi se izpopolnjeval v svojem semenišču. Posvečen je bil junija lani in župnija Marijinega vnebovzetja, vzhodno od mesta, je njegova prva naloga. Prvih nekaj mesecev je bilo običajnih za Massacantano: obhajanje zakramentov, srečanja z oltarniki, kateheza z verniki. Običajno življenje vsake župnije, kot je prikazano na njeni Facebook strani.
Toda 24. februarja je ruska invazija na državo popolnoma spremenila njegov dan v dan. Za zdaj je župnija postala sprejemni center. Več kot dvajset župljanov je v stavbi iskalo varnost in zaščito, ki je niso našli doma. »Zdaj živijo tukaj, pri nas, v kleti župnije, ki je bolj zaščiten prostor,« je pojasnil Zafra.
»Imamo več starejših na invalidskih vozičkih, družine z majhnimi otroki in mladostniki ter nekaj mladih misijonarjev,« je pojasnil. "Zapustili so svoje domove in živijo tukaj, ker se počutijo varnejše, poleg tega pa nam življenje v skupnosti zelo pomaga pri soočanju s situacijo."
Njihovo vsakdanje življenje je skupaj s to improvizirano skupnostjo, ki se je rodila iz konflikta. »Vstajamo ob pol osmih, skupaj molimo in zajtrkujemo,« je pojasnil Pedro. Nato vsak jutro posveti različnim opravilom. Pedro običajno "obiska bolne in starejše, ki ne morejo zapustiti svojih domov, da jim prinese obhajilo in tisto, kar morda potrebujejo."
humanitarna pomoč
Župnija deluje kot majhen logistični center. Tu so prostori Radia Maria, ki nadaljuje s programom, in tudi lokalne katoliške televizije, ki je morala prekiniti svoje oddaje. »Omogočili smo veliko sobo za organizacijo in razdelitev vse humanitarne pomoči, ki pride k nam,« je pojasnil mladi duhovnik. "Vsak dan prihajajo številni župljani in celo neverniki prositi za materialno in tudi finančno pomoč."
V nasprotju s tem, kar se morda zdi, Kijev doživlja napeto umirjenost, »normalnost v narekovajih«, kot jo definira Pedro. Del prebivalcev je pobegnil na zahod države ali v tujino, med tistimi, ki so ostali, pa je večina morala zapustiti službo.
Kljub temu ohranja osnovne storitve. "Supermarketi, lekarne in bencin so ostali odprti, zaprta so le mala podjetja," je pojasnil. »Na ulico gremo normalno, če ni alarmov ali policijske ure. Čez dan smo slišali eksplozije, a jih ni bilo blizu,« dodaja.
Pedro Zafra, na desni, skupaj z drugimi duhovniki župnije in nekaterimi župljani, po poročnem slavju 12. marca – ABC
S to »normalnostjo« se razvija tudi župnijsko življenje. »Čas maše smo morali pomakniti, da bi imeli verniki čas, da se vrnejo domov pred policijsko uro,« je pojasnil. Prav tako jo v živo prenaša na YouTubu, da bi jo izgubil izpred oči. Da, v nekaterih trenutkih z večjo nevarnostjo bombardiranja so morali mašno obhajanje in evharistično češčenje prestaviti v kletne prostore.
Sicer pa življenje gre naprej. Poleti moji »smo obhajali tri poroke in dve prvi obhajili«. Vključil je "preteklo nedeljo smo videli, kako se je povečalo število ljudi, ki so prišli k maši." »Ljudje prihajajo iskati odgovor na trpljenje,« je pojasnil. "Prej so imeli svojo službo, svoj življenjski projekt, zdaj pa je vse to izginilo, nimajo več varnosti in iščejo odgovor v Bogu."
»Veliko se spreminjajo,« pravi o svojih župljanih. »Veliko je napetosti, skrbi za varnost, za življenje samo. Negotovost, ki nastane zaradi nevednosti, kaj se bo zgodilo, živi iz dneva v dan. Ne vemo, ali bomo živeli jutri ali ne." Temu je dodano še dejstvo, da so se »številne družine razdelile, mati in otroci so zapustili državo, možje pa so še vedno tukaj«.
Tudi Petra je na začetku vojne zamikalo, da bi zapustil Kijev. "To je bil interni boj", naš račun. Toda evangeljsko besedilo v trenutku molitve mu je dalo ključ. »Govoril je o poslanstvu in o podpori Božje milosti, da bi jo nadaljevali,« je pojasnil. In slišal sem, da bi moral ostati.
