Leta 1999 so se v Bologni sestali trije visokošolski ministri iz različnih evropskih držav z namenom izgradnje tako imenovanega EHEA (Evropskega visokošolskega prostora). Osrednji izobraževalni načrt pri izgradnji skupnega izobraževalnega sistema, odpravljanju ovir in ovir. Z namenom poenotenja ocenjevalnih meril in vzpostavitve treh ciklov univerzitetnega študija: dodiplomski, magistrski in doktorski študij. Njeno izvajanje v Španiji je bilo izvedeno s kraljevim odlokom 1393/2007 z dne 29. oktobra. Cilj članka je analizirati nekatere pomanjkljivosti, ki jih glede na moje študentske izkušnje predvideva uvedba tega novega sistema pri nas, ter možne rešitve.
Prvič, kar zadeva sistem mobilnosti, je res, da se je izboljšal, promoviral in izboljšal, na primer program Erasmus, ki študentom olajša gibanje po različnih državah EU v smislu dopolnjevanja študija. , je treba pogosto poudariti, da je za študenta preživetje enega leta zunaj matične države zelo koristno, ne le akademsko, temveč tudi odlično življenjsko izkušnjo, ki je nikoli ne bo pozabljena. Čeprav je študij prava zelo tehničen predmet in ima vsaka država svoj pravni sistem s svojimi posebnostmi, ta izkušnja pomaga spoznati del tega novega sistema, ki na primer v Italiji in Franciji najde veliko podobnosti zaradi svoje ustavnosti. vpliva na našo Magna Carto iz leta 1978.
Drugič, če se osredotočimo na začetno vprašanje, se moramo vprašati, ali je ta cilj dosegel. Študij prava je kompleksen, gost, zahteva dolgo časa za izčrpno analizo in vprašanje zmanjšanja študija s stare na novo stopnjo v enem letu morda ni najbolj uspešno. To je zato, ker so na primer stari letni predmeti odpravljeni in se spremenijo v semestre brez zmanjšanja učnega načrta, kar pomeni dajanje enake vsebine v krajšem času s pomanjkanjem usposabljanja, ki ga to povzroča študentom pri njihovem akademskem usposabljanju. Prav tako predviden sistem neprekinjenega evalvacije pri predmetih predvideva preoblikovanje univerze v 'inštitut za starejše', saj se na primer obvezna prisotnost na pouku zmanjšuje in je daleč od visokošolskega prostora, kjer ima študentsko telo , velikokrat druge obveznosti, ki jih je treba opraviti. Poleg tega te domnevne ocene sploh niso.
Študije prava so zapletene in goste. Vprašanje zmanjšanja študija s stare na novo stopnjo v enem letu morda ni najbolj uspešno
Neprekinjeno vrednotenje predvideva nenehno delo, brez in dopolnjenega, res, z zaključnim izpitom o pridobivanju kompetenc. Toda za dosego tega cilja bi bilo treba večjo težo poučevanja dati praksam v razredu, nekaterim resničnim zaprtim praksam, na primer: izboljšati pravne razprave o aktualnih vprašanjih, obiskati sodišča na sojenju s pričami itd. Enako, da je treba vzpostaviti nalogo oratorija, obvezno na vseh univerzah. Kajti za pravnika, ne glede na to, ali se posveča odvetniški stroki ali ne, je bistveno, da zna govoriti, se javno izražati in znati posredovati ideje.
Prav tako je treba zasaditi nove tehnike usposabljanja za učitelje, saj nas je napredek IKT v zadnjih letih pripeljal do novega izobraževalnega modela tudi na univerzah. Univerzitetni profesor ne sme biti zgolj prenašalec vsebine, v študentih, ki jih poučuje, mora spodbujati nemirnost, raziskovalno in kritično zagnanost. No, univerza je bila tradicionalno prostor družbene vindikacije, debat, nastajanja gibanj in mladinskih združenj, kar se izgublja, ker neha spodbujati mlade k izvajanju teh akcij in bolj skrbi za odobritev naloge, pa čeprav z jasnim primanjkljajem treninga.
Presenetljiv pojav je tudi tisto, kar se zgodi v karieri, kot je pravo, in to ne pomaga pri doseganju motiviranih strokovnjakov. In to je, da je postala 'wildcard' kariera, v kateri domnevni družbeni prestiž in poklicne priložnosti prevladujejo več kot resnična želja po tem študiju, da se razvije kot strokovnjak v svetu prava na številnih področjih. Rešitev za to bi bila, da bi se podali mejnim ocenam na tistih mestih, kjer so na petici, saj bi s tem zmanjšali število novih udeležencev, ki bi vstopili "poskusiti srečo".
Prav tako je treba zasaditi nove tehnike usposabljanja za učitelje, saj nas je napredek IKT v zadnjih letih pripeljal do novega izobraževalnega modela tudi na univerzah.
Po vsem tem lahko sklepamo, da je kljub temu, da je pri nekaterih vprašanjih res napredek in izboljšan, treba še veliko postoriti tako od javnih uslužbencev, ki so pristojni za univerze, kot tudi od samih univerzitetnih centrov, iz katerih morajo izvajati učne načrte, ki resnično modernizirajo visoko šolstvo za današnji čas. Predlogi in pobude na papirju so zelo lepi, vendar se morajo uresničiti v vsakodnevnih dejavnostih univerz.
